Zadnji Elifázov poskus. Job užaljenega Cofárja zavrača s trditvijo, da ga k takšnemu razglabljanju sili Bog, ker ne kaznuje krivičnikov. Elifáz čuti, da Job že šteje med krivičnike tudi prijatelje, zato Joba najprej zavrača s trditvijo, da Bog ne potrebuje njegove pomoči ne njegove pravičnosti. Gotovo je tudi, da Joba ne bi opominjal, ko bi bil pošten. Ostaja samo ena možnost: Bog hoče Jobu dobro, zato ga s trpljenjem svari, naj se poboljša.
1–11

V prejšnjem krogu govorov skušajo vsi trije prijatelji Joba prepričati s tem, da mu opisujejo zglede krivičnikov, a zaman – Job se ne vda. Elifáz naredi zdaj korak naprej in Jobu naravnost očita oprijemljive krivice, ki naj bi jih bil storil. Dokazov za to seveda nima.
12–20

Elifáz zavrača Joba s podobnimi besedami o Božji dobrohotnosti do krivičnikov in njihovi zaslepljenosti, kakor jih uporablja Job v prejšnjem govoru (prim. 21,14–16 in 22,17–18), vendar dodaja, da ima Božja potrpežljivost svoje meje.
18b

mi je tuje gr. mu je tuje.
21–30

Sklepni del govora je še vedno poučen, a presenetljivo prijazen in spodbuden. Elifáz govori, kakor da bi hotel omiliti svoja podtikanja, ki jih našteva Jobu v prvem delu govora. Poslovi se miroljubno, kakor začenja v svojem prvem govoru: Job naj sprejme Božji opomin in vse bo dobro. Bog bo spet usliševal njegove prošnje, in kolikor ga prijatelji morda po krivici ponižujejo, se bodo vloge zamenjale: s čistimi rokami bo Job reševal ne popolnoma čiste prijatelje. Besede so skoraj preroške, kar potrjuje sklep knjige; prim. 42,7–9.
23a

Gr. Če se boš vrnil in ponižal pred Bogom.
30a

ni čist gr., sir. je čist.