Po zaporedni izmenjavi vlog je zdaj na vrsti Cofár, a ne nastopi. Moral bi navesti oprijemljiv dokaz ali pa tudi on priseči, da ve za Jobovo krivdo; tega seveda ne more, zato je razumljivo, da se ne oglaša. Na zunanjem področju je razprava končana, Jobu krivde ni mogoče dokazati. Nastopa pa mladenič Elihú, ki prenaša razpravo z zunanjega na notranje področje. Če Jobu ni mogoče dokazati krivde, to še ne pomeni, da je z njim vse v redu: človek lahko dela tudi dobra dejanja iz takšnega ali drugačnega samoljubja in hinavščine, ošabnosti in častiželjnosti. Elihú se s svojim govorom utemeljeno in enakovredno postavlja proti Jobu in njegovim prijateljem, popolnoma uravnoveša razpravo in usmerja dogajanje v razplet in sklep. Elihújev govor je samo za vrstico krajši od prejšnjega Jobovega govora. Zgradba Elihújevega govora: 1. napoved: 32,1–5; 2. uvod: 32,6–22; 3. Elihú govori Jobu: 33,1–33; 4. Elihú govori prijateljem: 34,1–37; 5. Elihú govori vsem skupaj: 35,1–37,24.
1–5

Elihú se jezi na obe strani, na Joba in na njegove prijatelje.
6–22

Elihú se predstavi in prosi prijatelje za besedo. Ugotavlja, da niso našli prave razlage za Jobovo gorje in da niso spodbili njegovih trditev. Zagotavlja jim, da ne bo pristranski do nikogar.