1 Sklenil sem pa v sebi to, da zopet ne pridem z žalostjo k vam. 2 Kajti če jaz žalostim vas, kdo je, ki bi me razveselil, če ne ta, ki sem ga jaz užalostil? 3 In napisal sem vam prav to, da ne bi žalosti imel, ko pridem, s temi, nad katerimi bi se imel radovati; nadejajoč se za vas vse, da je moja radost vseh vas radost. 4 Kajti z veliko stisko in s srčno težavo sem vam pisal, z mnogimi solzami, ne da se žalostite, marveč da spoznate ljubezen, ki je imam obilo do vas.

5 Če je pa kdo povzročil žalost, ni mene užalostil, temveč nekoliko (da ga preveč ne obtežim) vse vas. 6 Dosti je takemu ta kazen, ki ga je zadela od večine: 7 nasproti zdaj storite bolje, da mu odpustite in ga potolažite, da bi prevelika žalost morda ne pogoltnila takega. 8 Zato vas prosim, da potrdite ljubezen do njega. 9 Kajti zato sem tudi pisal, da vas preizkusim in spoznam, ste li v vsem poslušni. 10 Komur pa kaj odpustite, njemu tudi jaz; saj tudi kar sem jaz odpustil, če sem kaj odpustil, zavoljo vas sem to storil pred obličjem Kristusovim, 11 da bi nas ne ukanil satan; kajti niso nam njegove misli neznane.

12 A ko sem prišel v Troado zavoljo evangelija Kristusovega in so mi bila vrata odprta v Gospodu, 13 nisem imel miru v duhu svojem, ker nisem našel Tita, brata svojega; temveč sem vzel slovo od njih in odšel v Macedonijo. 14 Ali hvala Bogu, ki nam vsekdar zmago daje v Kristusu in vonjavo spoznanja svojega razodeva po nas na vsakem mestu. 15 Kajti Kristusova prijetna dišava smo Bogu v teh, ki se zveličujejo, in v tistih, ki gredo v pogubo; 16 enim vonjava iz smrti za smrt, a drugim vonjava iz življenja za življenje. In kdo je zmožen za to? 17 Kajti nismo kakor mnogi, ki pokvarjajo besedo Božjo, temveč kakor iz čistote, kakor iz Boga, vpričo Boga govorimo v Kristusu.