1 Ker so že mnogi poskusili spisati poročilo o dogodkih, ki so med nami popolnoma izpričani, 2 kakor so nam jih izročili tisti, ki so od začetka vse sami videli in so bili služabniki besede, 3 namenil sem se tudi jaz, ko sem vse od začetka skrbno izprašal, po vrsti to pisati tebi, častiti Teofil, 4 da spoznaš resničnost besed, v katerih si bil poučen.

5 Bil je v dneh Heroda, kralja judejskega, duhovnik, po imenu Zaharija, iz vrste Abijeve, in ženo je imel iz hčerá Aronovih, in ime ji je bilo Elizabeta. 6 Bila sta pa oba pravična pred Bogom, živeč po vseh zapovedih in postavah Gospodovih brez madeža. 7 In nista imela otrok, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in oba sta se že bila postarala.

8 Zgodi se pa, ko je po redu vrste svoje opravljal duhovsko službo pred Bogom, 9 da ga zadene žreb, naj zažge kadilo, ko vstopi v svetišče Gospodovo. 10 In vsa množica ljudstva je bila zunaj in je molila ob uri kajenja. 11 Prikaže pa se mu angel Gospodov, stoječ na desni strani kadilnega oltarja. 12 In Zaharija se ustraši, ko ga zagleda, in groza ga obide. 13 Angel mu pa reče: Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti porodi sina, in imenuj ime njegovo Janez. 14 In on ti bo v radost in veselje, in veliko se jih bo radovalo rojstva njegovega. 15 Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil in s svetim Duhom bo napolnjen že od materinega telesa. 16 In veliko sinov Izraelovih bo izpreobrnil h Gospodu, njih Bogu. 17 Pojde namreč pred njim v duhu in moči Elijevi, da obrne srca očetov k otrokom in nepokorne k razumnosti pravičnih, da postavi Gospodu ljudstvo pripravljeno. 18 Pa reče Zaharija angelu: Po čem naj spoznam to? Jaz sem vendar starec in moja žena je že priletna. 19 In angel odgovori in mu reče: Jaz sem Gabriel, ki stojim pred obličjem Božjim in sem poslan, naj govorim s teboj in ti oznanim to veselo vest. 20 In glej, molčal boš in ne boš mogel govoriti do dne, ko se to zgodi, ker nisi veroval besedam mojim, ki se izpolnijo v svojem času. 21 In ljudstvo je čakalo Zaharija, in čudili so se, da se tako dolgo mudi v svetišču. 22 Ko pa pride ven, ne more jim govoriti, in spoznajo, da je videl prikazen v svetišču; a on jim le namigava in ostane nem. 23 In zgodi se, ko se dopolnijo dnevi službe njegove, da odide na dom svoj.

24 A po teh dneh spočne Elizabeta, žena njegova, in se skriva pet mesecev, 25 govoreč: Tako mi je storil Gospod v dneh, ko se je ozrl name, da me reši sramote moje med ljudmi.

26 V šestem mesecu pa pošlje Bog angela Gabriela v mesto galilejsko, ki mu je ime Nazaret, 27 k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove, in devici je bilo ime Marija. 28 In angel pride k njej in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Gospod je s teboj, [blagoslovljena si med ženami]. 29 Ona pa se prestraši besede njegove in premišljuje, kakšen bi bil ta pozdrav. 30 In angel reče: Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. 31 In glej, spočela boš v telesu in rodila sina, in imenuj ime njegovo Jezus. 32 Ta bode velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega, 33 in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca. 34 Marija pa reče angelu: Kako bo to, ko moža ne poznam? 35 In angel odgovori in ji reče: Sveti Duh pride nadte in moč Najvišjega te obsenči; zato se bo Sveto, ki se porodi, imenovalo Sin Božji. 36 In glej, Elizabeta, sorodnica tvoja, tudi ona je spočela sina v starosti svoji; in ta mesec je šesti njej, ki jo imenujejo nerodovitno. 37 Kajti nobene besede ne bo pri Bogu, ki se ne bi mogla izpolniti. 38 Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po besedi tvoji! In angel odide od nje.

39 Odpravi pa se Marija te dni in gre jadrno v gore, v mesto Judovo, 40 ter pride v hišo Zaharijevo in pozdravi Elizabeto. 41 In zgodi se, ko začuje Elizabeta pozdrav Marijin, da zaigra dete v telesu njenem; in Elizabeta se napolni svetega Duha 42 in zakliče z močnim glasom in reče: Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega. 43 In odkod meni to, da je prišla Gospoda mojega mati k meni? 44 Kajti, glej, ko je prišel glas pozdrava tvojega v ušesa moja, je veselja zaigralo dete v telesu mojem. 45 In blagor ji, ki je verovala, ker se dopolni, kar ji je rekel Gospod. 46 In Marija reče:

56 Marija pa ostane pri njej kake tri mesece, in se vrne na svoj dom.

57 A Elizabeti se dopolni čas, da porodi, in rodi sina. 58 In njeni sosedje in sorodniki zaslišijo, da je poveličal Gospod usmiljenje svoje na njej, in se radujejo z njo. 59 In zgodi se osmi dan, da pridejo obrezovat dete in ga kličejo po imenu očeta njegovega, Zaharija. 60 A mati njegova odgovori in reče: Ne, ampak Janez se bo imenoval. 61 In reko ji: Saj ni nikogar v sorodstvu tvojem, ki bi mu bilo tako ime. 62 In pomignejo očetu njegovemu, kako hoče, da bi ga imenovali. 63 In veli si dati tablico in napiše takole: Janez mu je ime. In vsi se začudijo. 64 In pri tej priči se odpro usta njegova in jezik se mu razveže, in govori, hvaleč Boga. 65 In strah obide vse njih sosede in po vsem Judejskem pogorju se pripoveduje o vseh teh rečeh. 66 In vsi, ki jih slišijo, si jih vtisnejo v srce, govoreč: Kaj neki bo iz tega deteta? Zakaj roka Gospodova je bila z njim.

67 In Zaharija, oče njegov, se napolni svetega Duha in prerokuje, govoreč:

80 Dete pa je raslo in se krepilo v duhu, in v puščavi je bilo do dne, ko se pokaže Izraelu.