|
32
1 »Prisluhni, nebo, in govoril bom;
in zemlja naj sliši besede mojih ust.
2 Kakor dež naj pada moj nauk,
kakor rosa naj kaplja moj govor,
kakor ploha na mlado travo
in kakor naliv na zelenje.
3 Zakaj oznanjal bom GOSPODOVO ime;
priznajte veličino našemu Bogu!
4 Skala je, brez graje je njegovo delo,
zakaj vsa njegova pota so prava;
zvest Bog je in v njem ni krivice,
pravičen je in pošten.
5 Pokvarjenci, nič več njegovi sinovi,
sprijen in popačen rod!
6 Ali tako vračate GOSPODU,
bedasto in nespametno ljudstvo?
Mar ni tvoj oče, ki te je ustvaril,
ki te je naredil in te utrdil?
7 Spomni se starodavnih dni,
premisli leta iz roda v rod;
vprašaj očeta in povedal ti bo,
svoje starce in razložili ti bodo!
8 Ko je Najvišji narodom delil posest,
ko je ločeval človeške otroke,
je ljudstvom določil ozemlja
po številu Izraelovih sinov.
9 Zakaj GOSPODOV delež je njegovo ljudstvo,
Jakob je njemu odmerjena dediščina.
10 Našel ga je v deželi puščave,
v pustinji, kjer tuli divjina;
obdal ga je in zanj skrbel,
ga varoval kot punčico svojega očesa.
11 Kakor orel, ki spodbuja k letu svoje gnezdo,
kroži nad svojimi mladiči,
širi svoje peruti, jih prestreza,
jih nosi na svojih krilih.
12 GOSPOD ga je vodil sam
in z njim ni bilo tujega boga.
13 Posadil ga je na višine dežele,
da je jedel poljske sadove;
dal mu je srkati med iz skale
in olje iz trdega kremena,
14 maslo goveda in mleko drobnice
s tolščo jagnjet
in bašánskih ovnov in kozlov,
z najbolj izbrano pšenico;
in pil si grozdno kri, vino iskreče.
15 Pa Ješurún se je zredil in začel brcati
– zredil si se, postal tolst in se razširil –
in je zapustil Boga, ki ga je naredil,
in zaničeval je Skalo svoje rešitve.
16 Zbujali so mu ljubosumnost s tujci,
z gnusobami so ga dražili;
17 darovali so demonom, ki niso bogovi,
bogovom, ki jih niso poznali,
novim, ki so pred kratkim prišli,
ki niso bili znani vašim očetom.
18 Zanemaril si Skalo, ki te je rodila,
pozabil na Boga, ki te je spravil na svet.
19 GOSPOD je to videl in jih zavrgel,
ker so ga razjezili njegovi sinovi in hčere.
20 Rekel je: ›Skril bom pred njimi obličje
in gledal, kakšna bo njih prihodnost;
zakaj to je popačen rod,
sinovi, ki v njih ni zvestobe.
21 Zbujali so mi ljubosumnost z nebogom,
me dražili s svojimi ničevostmi;
zato storim, da bodo ljubosumni na to, kar ni ljudstvo,
z nespametnim narodom jih podražim.
22 Zakaj vnel se je ogenj v moji jezi
in se razgorel do dna podzemlja;
žrl je zemljo in njene pridelke
in požigal temelje gora.
23 Nakopičil bom nadnje nesreče,
postreljal nanje svoje puščice.
24 Od lakote bodo medleli,
použivala jih bo vročica
in grenka kuga,
zobe zverin bom poslal proti njim
s strupom tistih, ki se plazijo po prahu.
25 Zunaj jim bo meč pobiral otroke,
po hišah pa groza
tako mladeniča kakor devico,
dojenca s sivolascem vred.‹
26 Rekel sem: Raztreščim jih na koščke,
njih spomin bom izbrisal izmed ljudi,
27 če bi se ne bal sovražnikovega srda,
da ne bi njegovi zatiralci napak razumeli,
da ne bi rekli: ›Naša roka se je vzdignila visoko
in GOSPOD ni storil vsega tega.‹
28 Zakaj to je narod brez razsodnosti
in pri njih ni razuma.
29 Ko bi bili modri, bi to razumeli
in mislili na svojo prihodnost.
30 Kako bi jih eden mogel poditi tisoč
in dva pognati v beg deset tisoč,
da jih ni prodala njih Skala
in da jih GOSPOD ni izročil?
31 Zakaj njih skala ni kakor naša Skala;
tudi naši sovražniki tako sodijo.
32 Zakaj njih trta je od sódomske trte
in iz gomórskih nasadov;
njihovo grozdje je strupeno,
njihovi grozdi so grenki;
33 strup zmajev je njihovo vino
in okruten strup gadov.
34 Mar ni to shranjeno pri meni,
zapečateno v mojih skladiščih?
35 Moje je maščevanje in povračilo
ob času, ko jim klecne noga;
zakaj blizu je dan njihove pogube
in naglo pridejo usodni dogodki.
36 Zakaj GOSPOD bo svojemu ljudstvu prisodil pravico,
s svojimi služabniki bo imel sočutje,
ko bo videl, da jim je roka oslabela
in ni več ne sužnja ne svobodnjaka.
37 Tedaj poreče: ›Kje so njih bogovi,
skala, h kateri so se zatekli?
38 Kje so tisti, ki so jedli tolščo njihovih žrtev,
pili vino njihovih pitnih daritev?
Naj vstanejo, da vam pomorejo,
naj bodo zavetje med vami.
39 Poglejte zdaj, da sem jaz, le jaz,
in ni boga poleg mene;
jaz usmrčujem in oživljam,
zadajam rane in ozdravljam,
in nihče se ne more rešiti iz moje roke.
40 Dà, proti nebu bom vzdignil roko
in rekel: Kakor jaz živim na veke!
41 Ko nabrusim blisk svojega meča
in moja roka seže po sodbi,
tedaj obrnem maščevanje na svoje zatiralce
in povrnem tem, ki me sovražijo.
42 S krvjo upijanim svoje puščice
in moj meč bo jedel meso:
s krvjo pobitih in ujetih,
z dolgolasimi glavami sovražnika.‹
43 Slavite, narodi, njegovo ljudstvo!
Zakaj on maščuje kri svojih služabnikov
in z maščevanjem povrača svojim zatiralcem
in očisti svojo zemljo, svoje ljudstvo.«
44 Mojzes je torej prišel in ljudstvu v ušesa govoril vse besede te pesmi, on in Nunov sin Józue.
45 Ko je Mojzes do konca izgovoril vse te besede vsemu Izraelu,
46 jim je rekel: »Vtisnite si v srce vse besede, s katerimi vas danes svarim, da boste zapovedovali svojim sinovom, naj vestno izpolnjujejo vse besede te postave!
47 Kajti to za vas ni prazna beseda, to je vaše življenje in po tej besedi boste podaljšali svoje dni v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo vzamete v last.«
Mojzes sme pred smrtjo pogledati v Kánaan
48 In GOSPOD je tisti dan govoril Mojzesu in rekel:
49 »Pojdi na pogorje Abarím, na goro Nebo, ki je v moábski deželi nasproti Jerihi, in poglej kánaansko deželo, ki jo dajem v last Izraelovim sinovom!
50 Potem umri na gori, na katero pojdeš, in se pridruži svojim ljudem, kakor je umrl tvoj brat Aron na gori Hor in bil pridružen svojim ljudem;
51 ker sta mi bila nezvesta sredi Izraelovih sinov pri vodah Meríba v Kadešu v puščavi Cin, ker me sredi Izraelovih sinov nista izpričala kot svetega.
52 Kajti videl boš pred seboj deželo, vanjo pa ne boš stopil, v deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom.«
|
