1 Prejšnja zaveza je res imela bogoslužna določila in pozemeljsko svetišče. 2 Postavljen je bil namreč prvi šotor. Temu pravimo »sveto«. V njem so bili svečnik, miza in položeni hlebi. 3 Za drugim zagrinjalom pa je bil šotor, ki mu pravimo »presveto«. 4 V njem je bil zlat kadilni oltar in skrinja zaveze. Ta je bila z vseh strani obložena z zlatom. V njej je bila zlata posoda z mano in Aronova palica, ki je ozelenela, in tabli zaveze. 5 Nad njo sta bila keruba veličastva, ki sta metala senco na spravni pokrov. Toda o tem zdaj ne bomo podrobno govorili.

6 Te reči so bile torej urejene takole: v prvi šotor stopajo duhovniki vedno, ko opravljajo bogoslužje, 7 v drugega pa enkrat na leto samo véliki duhovnik, pa ne brez krvi, ki jo daruje zase in za nenamerne prestopke ljudstva. 8 S tem Sveti Duh kaže, da pot v svetišče še ni odprta, dokler še stoji prvi šotor, 9 kar je podoba za sedanji čas. V njem se namreč darujejo daritve in žrtve, ki pa ne morejo tistega, ki službo opravlja, narediti popolnega v vesti, 10 ker gre le za jedi in pijače in razna krščevanja, pač za mesene predpise, ki so veljali do časa preureditve.

11 Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, 12 je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje. 13 Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, 14 koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu.

15 Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odkupitev od prestopkov v prvi zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino. 16 Kjer namreč gre za oporoko, mora biti dokazana oporočnikova smrt. 17 Oporoka je namreč veljavna po smrti, saj nima moči, dokler oporočnik živi. 18 Zato tudi prva zaveza ni stopila v veljavo brez krvi. 19 Ko je namreč Mojzes oznanil vsemu ljudstvu vse zapovedi, kakor so v postavi, je vzel kri juncev in kozlov z vodo, s škrlatno rdečo volno in s hizopom, pokropil knjigo in vse ljudstvo 20 in rekel: To je kri zaveze, ki vam jo je Bog zapovedal. 21 Prav tako je s krvjo pokropil tudi šotor in vse bogoslužno orodje. 22 In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez krvi ni odpuščanja.

23 Že podobe nebeških reči morajo torej biti očiščene s takimi žrtvami, nebeške reči same pa z žrtvami, ki so od teh boljše. 24 Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila roka in bi bilo le odtis resničnega, ampak v sama nebesa, da se je zdaj za nas pojavil pred Božjim obličjem, 25 tudi ne, da bi sebe večkrat daroval, kakor véliki duhovnik hodi v svetišče vsako leto s tujo krvjo. 26 Ko bi bilo tako, bi moral od začetka sveta večkrat trpeti. Tako pa se je razodel enkrat ob koncu vekov, da je prek svoje žrtve odpravil greh. 27 Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, 28 tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo.