UVOD V DRUGO PISMO KORINČANOM
Med Pavlovimi pismi je Drugo pismo Korinčanom najbolj bojevito in prepričevalno. Apostol piše v živahnem in razvnetem slogu, brani pred nasprotniki svoj apostolat in trdi, da je odvisen samo od Kristusa. Zdaj je ljubezniv, zdaj kara, zdaj je milosrčen, zdaj se jezi. Za vsako ceno hoče ohraniti edinost korintske Cerkve.
Zanesljivo in privlačno besedilo
Besedilo pisma je dobro ohranjeno. Od 2. st. naprej naletimo na navedke iz tega pisma in od tedaj so ga tudi uvrščali med pavlinske spise. Velikokrat so ga komentirali.
Najlepši primer pavlinskega sloga
Drugo pismo Korinčanom razodeva apostolov slog in njegovo izrazno moč: nasprotja v besedah in mislih (prim. 1,5.17–2,24; 3,3.6.9.13 itd.). Poglavji 8–9 sta dve majhni slovstveni mojstrovini, v katerih se menjavata šaljivost in ognjevitost. Po izbranih izraznih sredstvih Drugo pismo Korinčanom pogosto prekaša vsa druga pisma (prim. npr. 4,7–10.16–17; 6,3–10).
Naslovljenci
Naslovljenci so isti kot v Prvem pismu Korinčanom. Toda razmere so se medtem spremenile. Značaj in vedenje naslovljencev sta v drugem pismu drugačna: med njimi in Pavlom je nastal hud nesporazum. Dva lista, ki govorita o nabirki v korist svetih (prim. 8–9), dokazujeta, da so bili Korinčani bolj širokosrčni v besedah kakor v dejanjih.
Apostolovi nasprotniki
Kdo so? So ti nasprotniki člani Cerkve ali pa so bili Korinčani le pod njihovim vplivom? Predstavljajo eno samo skupino ali več skupin? Ali gre morda za iste kot v Prvem pismu Korinčanom?
Vsebina drugega pisma nam na ta vprašanja ponuja nekaj odgovorov: eden izmed članov korintske skupnosti je storil apostolu veliko krivico (prim. 2,5). Morda je bil to kakšen gnostik, ki je odrešenje videl predvsem v »spoznanju«, ne pa v prizadevanju celotnega človeka. Ali je bil morda isti kot krvosramnež v prvem pismu (prim. 1 Kor 5,1–13)? Verjetno (prim. 12,21). Ti gnostiki oznanjajo sami sebe (prim. 4,5) in so prepričani, da so že zdaj povsem deležni prihodnjega odrešenja (prim. 5,10–13).
Ko beremo poglavja 10–13, naletimo še na eno skupino nasprotnikov, za katero je značilen judovski navdih. Ne da pa se natančneje določiti, ali gre za kristjane iz judovstva ali za Jude same. V 11,21–23 se Pavel enači z njimi, zato se zdi, da pripadajo Cerkvi. Kljub temu so lažni apostoli, preoblečeni v Kristusove apostole (prim. 11,13). Preveč zaupajo sami vase. Vernikom, ki prihajajo iz drugih verstev, bi hoteli naložiti vse judovske predpise. To gotovo niso Petrovi poslanci, tudi ne Jakobovi odposlanci, ki so prišli iz Jeruzalema, ampak Judje – prenapeti gorečneži (zeloti) (prim. Apd 21,20–36), ki so »posvojili« krščansko vero. Pavel jim dokazuje večvrednost nove zaveze nad staro (prim. 3,1–18) in na tem mestu prvič uporabi izraz »stara zaveza« (prim. 3,14).
Okoliščine in čas nastanka
V prvem (5,9) in drugem pismu (2,3; 7,8) se omenjajo pisma, ki so se izgubila. Morda pa jih je treba poiskati, in sicer tako, da razkosamo kanonična pisma? Tako bi v Drugem pismu Korinčanom (10–13) dobili tisto strogo pismo, ki je omenjeno v 2 Kor 4,4–9; 7,8–12.
Gotovo je le to, da je Pavel pisal korintski Cerkvi štiri pisma. Označimo jih z A, B, C, D. A – prvo pismo – se je izgubilo (prim. 1 Kor 5,9). B – drugo pismo – je naše prvo kanonično pismo. C – tretje pismo – se je tudi izgubilo, razen če ga ne skušamo najti v 2 Kor 10–13. D – četrto pismo – predstavlja 2 Kor 1–13 oziroma 2 Kor 1–9 (odvisno od tega, kako smo se odločili v C).
Kaj lahko rečemo o času nastanka pisma? Pavel in Korinčani so si dopisovali, še preden je bilo poslano Pismo Rimljanom (morda leta 57 ali 58, ko se je Pavel za kratek čas ustavil v Korintu). Pavel je torej pismo D poslal štiri ali pet mesecev prej, bodisi iz Troáde bodisi iz Makedonije, vsekakor pa konec leta 56 ali 57.
Apostol Pavel je torej zapustil Korint leta 52, leto pozneje pa je prispel v Efez. Vznemirljive novice o razmerah v Korintu so ga dosegle v letu 54. Zato lahko trdimo, da do izmenjave pisem ni prišlo pred letom 54 oziroma po letu 56/57.
Pavel torej piše iz Efeza prvo pismo (A, predkanonično, izgubljeno, omenjeno pa v 1 Kor 5,9). Ker ni dosegel svojega namena, je poslal v Korint Timóteja (prim. 1 Kor 4,17). Nato pa Korinčanom od točke do točke odgovarja na pisna vprašanja, ki so mu jih postavili (prim. 1 Kor 7). To bi bilo 1 Kor 7 (B) iz leta 55.
Nato je iz Efeza v Korint odpotoval Tit zaradi nabirke, ki je omenjena v 1 Kor 16,1–4. Zaradi klavrnega odziva se Pavel odloči, da bo šel v Korint sam, kar spotoma: to je drugo Pavlovo potovanje (na prvem je šele ustanovil korintsko Cerkev; prim. 2 Kor 12,14; 13,1). Na hitro se je odločil. Toda v Korintu je moral doživeti nekaj hudega, zato se je takoj vrnil v Efez in »v mnogih solzah« napisal pismo (C) (prim. 2 Kor 2,3–4).
Pavel pošlje spretnega človeka – Tita, da bi spet navezal stike s Korinčani. Nestrpno čaka, kako se bodo odzvali. Toda zapustiti mora Efez. Odšel je v Troádo, nato v Makedonijo in šele tja mu je Tit prinesel vedre novice (prim. 2 Kor 7,13).
Tedaj se je Pavel potolažil, rahločutno zapisal zagovor svojega apostolata in Korinčane vabil k nabirki (prim. pogl. 8–9). To je naše 2 Kor (ali D). Nato se je Tit spet odpravil h Korinčanom in jih pripravljal na prihod Pavla, ki je prišel kmalu za njim. Leto 56 (ali 57) se je iztekalo. V Korintu pa je Pavel verjetno zasnoval in dokončal Pismo Rimljanom.
Zgradba pisma
Pismo je sestavljeno iz treh velikih delov:
1. Pavel – kristjani Korinta: 1,1–7,16. Apostol je v Mali Aziji tvegal življenje (prim. 1,8), opravičuje se (prim. 1,11–2,13) in pove, da je delo opravil. Od 2,14 do 7,4 Pavel opozarja na veličino apostolskega poslanstva, na večvrednost dela za novo zavezo (prim. 2,14–4,6), na svoje stiske in upanje zaradi Kristusa in na spravo s svetom (prim. 4,7–5,21). Tegobe silijo apostola, da Korinčanom razkrije svoje srce (prim. 6,1–7,4). V 7,4–16 Pavel omeni, da se je Tit vrnil in da so se razmere med Korinčani uredile.
2. Dve napotili glede nabirke za Cerkev v Jeruzalemu: poglavji 8–9.
3. Poglavja 10–13: Pavel brani verodostojnost svojega poslanstva (zlasti v 11,22–31; 12,1–10).
Apostol Jezusa Kristusa
1. Najgloblja srčika Drugega pisma Korinčanom je tesno povezovanje človekovega prizadevanja s Kristusovo dejavnostjo. Kristusova dejavnost in dejavnost Duha sta pogosto povezani (prim. 1,21; 3,18). Tu in tam se jima pridruži dejavnost Boga (prim. 1,21–22). Tako so Kristus, Duh in Bog združeni v zelo tesen sklop (prim. 3,3; 13,13), v sklop, ki bo v poznejših stoletjih poimenovan Sveta Trojica.
Številni izrazi »v Kristusu« podčrtujejo trenutno občestvo s Kristusom, obrazec »s Kristusom« pa prihodnje občestvo z njim, po smrti in vstajenju. Kristusova smrt in življenje s svojimi posledicami vedno delujeta na apostola, na skupnost oziroma na kristjane.
2. Drugo pismo Korinčanom je blesteč vzorec apostolata. Apostol na sebi nosi Jezusovo smrtno obsodbo, samo da bi tudi sam doživel Jezusovo vstajenje (prim. 2,14–17). Pavel nariše veličino in krhkost služabnika, ki naj nosi zaklad ... v lončenih posodah (4,7), in nam položi na mizo vse, kar ga je doletelo pri delu za Kristusa (prim. 11,22–31). In kljub temu mu je Gospod dejal: Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti. (12,9) Kaže, da mu je bila v poslanstvu za Kristusa (prim. 5,20) zaupana naloga sprave (prim. 5,18) in naloga nove zaveze (prim. 3,6).
Stara zaveza
S trditvijo, da so Korinčani živo Kristusovo pismo, ki mu je zaupano (prim. 3,2), apostol meni, da se je uresničila nova zaveza po napovedi preroka Jeremija (prim. Jer 31,31–33). Pavel namreč prav ostro zasadi nasprotje med zavezo, ki je bila nekdaj sklenjena z Mojzesom, in novo zavezo. Na tem mestu se namreč Mojzesova zaveza prvič imenuje »stara zaveza«, judovske knjige pa Stara zaveza (prim. 3,14). Nastopil je čas Duha in nova zaveza se ne sme oklepati črke (prim. 3,6), ker je Duh tisti, ki oživlja (prim. 3,6).
Ena sama Cerkev
Okrog leta 55 je bil Pavel prepričan, da so se začeli mesijanski časi (prim. Iz 60–62), zato zaradi »ekumenske« povezave med vsemi Cerkvami, ki so se rodile iz misijonarjenja, priporoča nabirko za svete v Jeruzalemu, ki trpijo pomanjkanje. Ta vzajemna pomoč je postala najgloblji simbol občestva: Božja Cerkev je ena, bodisi v Korintu bodisi kje drugje.
Za naš čas
Ljudje našega časa hočejo natančna poročila in biografske podatke. Prav tem zahtevam ustreže 2 Kor, saj navaja celo vrsto drobnih stvari iz apostolovega življenja. To pismo je izzivalno za psihologa, psihoanalitika, eksegeta, teologa, zgodovinarja. Vsak bralec bo v Pavlu odkril človeka, pastirja, apostola, ki se je srečal z novimi in težkimi vprašanji. Še več: 2 Kor lahko kaže pot Cerkvam, ki iščejo novo podobo vere v spreminjajočih se okoliščinah.
|