45 Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj. 46 Nekateri izmed njih so šli k farizejem in jim povedali, kaj je storil Jezus. 47 Véliki duhovniki in farizeji so sklicali zbor in govorili: »Kaj naj storimo? Ta človek namreč dela veliko znamenj. 48 Če ga pustimo kar tako, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli sveti kraj in narod.« 49 Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste 50 in ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« 51 Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je zato, ker je bil tisto leto véliki duhovnik, prerokoval, da mora Jezus umreti za narod; 52 pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno. 53 Od tega dne je bilo torej sklenjeno, da ga usmrtijo.

54 Jezus poslej ni več očitno hodil med Jude, ampak je šel od tam v pokrajino blizu puščave, v mesto, ki se imenuje Efraím, in je ostal tam s svojimi učenci.

55 Bližala pa se je judovska pasha. Veliko ljudi s podeželja je pred pasho šlo v Jeruzalem, da bi se obredno očistili. 56 Iskali so Jezusa in se med seboj pogovarjali, ko so bili v templju: »Kaj se vam zdi? Da ne bo prišel na praznik?« 57 Véliki duhovniki in farizeji pa so izdali ukaz, naj tisti, ki bi izvedel, kje je, naznani, da ga bodo prijeli.