5 Hana je sedela in gledala na pot, po kateri naj bi prišel njen sin. 6 Ko se je bližal, ga je takoj spoznala in rekla njegovemu očetu: »Glej, tvoj sin in človek, ki je šel z njim, prihajata!«

7 Rafael pa je rekel Tobiju, preden se je približal očetu: »Vem, da se mu bodo oči odprle. 8 Pomaži njegove oči z ribjim žolčem! Zdravilo bo razpokalo in odstranilo bele pege z njegovih oči. Tvoj oče bo spregledal in videl svetlobo.«

9 Hana je stekla in se vrgla sinu okoli vratu ter mu rekla: »Videla sem te, sin! Zdaj lahko umrem.« In je zajokala. 10 Tudi Tobít je vstal, se opotekal in stopil skozi dvoriščna vrata. 11 Sin se mu je približal, v roki je imel ribji žolč, mu ga nanesel na oči, obenem ga je čvrsto prijel in mu rekel: »Pogumno, oče!« 12 Nato je razmazal zdravilo in mu ga vtisnil. Z obema rokama je z očesnih kotov odstranil bele pege. 13 Tedaj se je Tobít vrgel sinu okoli vratu, zajokal in mu rekel: »Zdaj te vidim, sin, ti luč mojih oči!« Nato je še rekel:

15 Tobija je vstopil in na ves glas presrečen slavil Boga. Svojemu očetu je povedal, kako uspešno je bilo njegovo potovanje, kako je prinesel denar in kako si je vzel Raguélovo hčer Saro za ženo, ter dodal: »Glej, že prihaja, že je čisto blizu mestnih vrat v Ninivah.«

16 Tobít je vesel šel z doma k mestnim vratom v Ninivah, da bi srečal svojo snaho in hvalil Boga. Ko so ga meščani Niniv videli, kako hodi in koraka ves čil in krepak, ne da bi ga kdo vodil, so se zelo čudili. Tobít pa jim je na ves glas pripovedoval in razlagal, kako mu je Bog izkazal usmiljenje in odprl oči. 17 Nato se je približal Sari, ženi svojega sina Tobija, in ji rekel: »Pridi in bodi pozdravljena, hči! Slavljen bodi tvoj Bog, ki te je pripeljal k nam! Blagoslovljen bodi tvoj oče in moj sin Tobija in blagoslovljena bodi ti, hči! Vstopi v svojo hišo in bodi pozdravljena, naj te spremljata blagoslov in veselje! Vstopi, hči!«