1 Ko je minilo svatbeno slavje, je Tobít poklical svojega sina in mu rekel: »Sin, glej, da boš dal plačilo človeku, ki je potoval s teboj, in da boš še kaj primaknil k plačilu!«

6 Tedaj pa je Rafael skrivaj oba poklical k sebi in jima rekel: »Slavita Boga in se mu vpričo vseh zahvaljujta za vse, kar vama je storil dobrega! Slavita in poveličujta njegovo ime! Vsem ljudem spoštljivo oznanjajta Božje besede in ne zamujajta z zahvalo! 7 Kraljevo skrivnost je treba skrivati; Božja dela pa je treba razkrivati in spoštljivo oznanjati. Spoštljivo delajta dobro in nobeno zlo vaju ne bo zadelo. 8 Boljša je molitev z resnico in miloščina s pravičnostjo kakor pa bogastvo s krivičnostjo; boljše je dajati miloščino kakor kopičiti zlato. 9 Miloščina rešuje smrti in očiščuje vsakega greha; kdor daje miloščino, se bo nasitil življenja. 10 Kdor pa dela greh in krivico, je sovražnik svoje lastne duše.

11 Razkril vama bom vso resnico, ne da bi vama kaj prikrival. Saj sem vama že razložil in rekel: Kraljevo skrivnost je treba skrivati, Božja dela pa je treba spoštljivo razkrivati. 12 Ko sta ti in Sara molila, sem spomin vajine molitve nosil pred obličje Božje slave; in prav tako sem delal, ko si ti pokopaval mrliče. 13 In ko si nisi pomišljal vstati od mize, še preden si pokusil svoj obed, zato da si šel in zagrebel mrliča, sem bil poslan k tebi, da bi te preizkusil. 14 In prav tako me je Bog poslal, da bi ozdravil tebe in tvojo snaho Saro. 15 Jaz sem Rafael, eden od sedmih angelov, ki stojijo in stopajo pred obličje Božje slave.«