16 Tedaj sta prišli h kralju dve vlačugi in stopili predenj. 17 Ena od žená je rekla: »O, moj gospod, jaz in ta žena stanujeva v isti hiši. V njeni navzočnosti sem rodila v hiši. 18 Tri dni po mojem porodu je rodila tudi ta žena. Bili sva skupaj, nikogar drugega ni bilo pri naju v hiši; sami sva bili v hiši. 19 Sin te žene pa je ponoči umrl, ker je ležala na njem. 20 Sredi noči je vstala, vzela mojega sina z moje strani, medtem ko je tvoja dekla spala, in ga dela sebi v naročje; svojega mrtvega sina pa je položila meni v naročje. 21 Ko sem zjutraj vstala, da bi sina podojila, glej, je bil mrtev. Ob jutranjem svitu sem si ga natančno ogledala, in glej, to ni bil moj sin, ki sem ga rodila.« 22 Druga žena pa je rekla: »Ne, živi otrok je moj sin, mrtvi pa je tvoj!« Ta je rekla: »Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj!« Tako sta se prerekali pred kraljem.

23 Tedaj je kralj rekel: »Ena pravi: ›Moj sin je ta, ki živi; mrtvi pa je tvoj.‹ Druga pa pravi: ›Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj.‹« 24 In kralj je rekel: »Prinesite mi meč!« Ko so prinesli pred kralja meč, 25 je kralj rekel: »Presekajte živega otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi!« 26 A žena, katere sin je bil živ, je rekla kralju – kajti zaradi sina se ji je trgalo srce: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga!« 27 Tedaj je kralj odgovoril in rekel: »Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je njegova mati!« 28 Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je izrekel kralj. Navdal jih je strah pred kraljem, ker so videli, da je Božja modrost v njem za izrekanje razsodbe.