1 Gospod se je prikazal Abrahamu pri Mamrejevih hrastih, ko je ob dnevni vročini sedèl pred vhodom v šotor. 2 Povzdignil je oči, pogledal in glej, pred njim so stali trije možje. Ko jih je zagledal, jim je stekel naproti od vhoda v šotor in se jim priklonil do tal. 3 Rekel je: »Moj gospod, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, nikar ne hodi mimo svojega služabnika! 4 Naj prinesejo malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! 5 Jaz pa prinesem kos kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste naprej. Čemu bi sicer prišli mimo svojega služabnika!« Rekli so: »Stori, kakor si rekel!«

6 Abraham je pohitel v šotor k Sari in rekel: »Hitro vzemi tri merice boljše moke, zamesi jo in speci kolače!« 7 Potem je Abraham tekel k živini. Vzel je mlado in lepo tele in ga dal hlapcu; ta ga je hitro pripravil. 8 Vzel je masla in mleka ter tele, ki ga je bil pripravil, in vse to položil prednje. Stal je pri njih pod drevesom in so jedli.

9 Rekli so mu: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.« 10 Pa je rekel: »Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Sara pa je poslušala za vhodom v šotor, ki je bil za njim. 11 Abraham in Sara sta bila stara, že zelo v letih; Sari se je nehalo dogajati, kakor se dogaja ženskam, 12 pa se je sama pri sebi zasmejala in rekla: »Mar naj zdaj, ko sem uvela, še občutim slast? Tudi moj gospod je star.« 13 Gospod pa je rekel Abrahamu: »Zakaj se je Sara zasmejala in rekla: ›Ali bom res rodila, ko sem že ostarela?‹ 14 Ali je za Gospoda kaj pretežko? Ko bom čez leto dni v tem času spet prišel k tebi, bo Sara imela sina.« 15 Sara pa je tajila in rekla: »Nisem se zasmejala.« Bala se je namreč. »Pač,« je rekel, »zares si se zasmejala.«

16 Tedaj so se možje odpravili in gledali proti Sódomi, Abraham pa je šel z njimi, da bi jih pospremil. 17 Gospod si je rekel: »Ali naj skrivam pred Abrahamom, kaj nameravam storiti? 18 Iz Abrahama bo vendar nastal velik in mogočen narod in v njem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje. 19 Izbral sem ga, da bo zapovedal svojim sinovom in svoji hiši za njim, naj se držijo Gospodove poti in ravnajo v skladu s pravičnostjo in pravico; tako bo Gospod izpolnil Abrahamu, kar mu je obljubil.« 20 Gospod je rekel: »Vpitje iz Sódome in Gomóre je res silno in njihov greh je izredno težak. 21 Stopil bom dol, da vidim, ali so res počeli vse tisto, o čemer govori vpitje, ki prihaja do mene, ali ne. Izvedeti hočem.«

22 Moža sta se obrnila in odšla proti Sódomi, Abraham pa je še stal pred Gospodom. 23 Abraham je pristopil in rekel: »Ali boš res pokončal pravičnega s krivičnim vred? 24 Mogoče je v mestu petdeset pravičnih. Ali boš tudi te pokončal in ne boš prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? 25 Daleč naj bo od tebe, da bi ti storil kaj takega, da bi pobil pravičnega s krivičnim vred, da bi se enako zgodilo pravičnim kakor krivičnim! Daleč naj bo od tebe! Ali ne bo sodnik vse zemlje ravnal pravično?« 26 Gospod je rekel: »Če najdem v Sódomi petdeset pravičnih med meščani, bom prizanesel vsemu kraju zaradi njih.«

27 Abraham pa je rekel: »Glej, jaz, ki sem prah in pepel, sem si dovolil govoriti z Gospodom. 28 Mogoče jih petdesetim pravičnim manjka pet, ali boš zaradi teh petih uničil vse mesto?« Rekel je: »Ne bom ga uničil, če jih tam najdem petinštirideset.« 29 Pa je spet spregovoril in mu rekel: »Mogoče se jih tam najde štirideset.« Odgovoril je: »Ne bom storil tega zaradi teh štiridesetih.« 30 Pa je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če govorim; mogoče se jih tam najde trideset.« Rekel je: »Ne bom storil tega, če jih najdem trideset.« 31 Rekel je: »Glej, dovolil sem si govoriti z Gospodom; mogoče se jih tam najde dvajset.« Rekel je: »Ne bom jih uničil zaradi teh dvajsetih.« 32 Abraham je rekel: »Naj se Gospod ne jezi, če spregovorim še tokrat: Mogoče se jih tam najde deset.« Odgovoril je: »Ne bom jih uničil zaradi teh desetih.«

33 Gospod je potem, ko je nehal govoriti z Abrahamom, odšel. Abraham pa se je vrnil v svoj kraj.