Svetopisemska družba Slovenije
       
Biblija.net
Stara zaveza
1 Mojzes
2 Mojzes
3 Mojzes
4 Mojzes
5 Mojzes
Jozue
Sodniki
Ruta
1 Samuel
2 Samuel
1 Kralji
2 Kralji
1 Kroniška
2 Kroniška
Ezra
Nehemija
Estera
Job
Psalmi
Pregovori
Pridigar
Visoka pesem
Izaija
Jeremija
Žalostinke
Ezekiel
Daniel
Ozej
Joel
Amos
Abdija
Jona
Mihej
Nahum
Habakuk
Sofonija
Agej
Zaharija
Malahija

Devterokanonične knjige

Tobit
Judita
Estera (grška)
1 Makabejci
2 Makabejci
Modrost
Sirah
Baruh
Jeremijevo pismo
Daniel (dodatki)

Nova zaveza

Matej
Marko
Luka
Janez
Apostolska dela
Rimljanom
1 Korinčanom
2 Korinčanom
Galačanom
Efežanom
Filipljanom
Kološanom
1 Tesaloničanom
2 Tesaloničanom
1 Timoteju
2 Timoteju
Titu
Filemonu
Hebrejcem
Jakob
1 Peter
2 Peter
1 Janez
2 Janez
3 Janez
Juda
Razodetje


Iskanje mesta     Iskanje besed
Odlomek:   

Kompaktni izpis
Zbirke:  SSP3  SSP-Op  ŽJ  JUB  EKU  CHR  DAL Izbiraj med vsemi zbirkami   O prevodih Navodila
Jezik

1 Mojzes 37-50

1 Mojzes :1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50

Jožef
Jožefove sanje
37
Jakob se je naselil v deželi, kjer je živel njegov oče kot tujec, v kánaanski deželi. To je Jakobova zgodba.
Db. To so Jakobova rojstva, tj. njegov rodovnik.
Ko je bil Jožef star sedemnajst let, torej še mladenič, je z brati pasel drobnico, skupaj s sinovi očetovih žena Bilhe in Zilpe. Jožef je očetu poročal, kar so slabega govorili o njih. Izrael je ljubil Jožefa bolj kakor druge sinove, ker se mu je rodil v starosti. Naredil mu je dolgo haljo.
Ali haljo z dolgimi rokavi; hebr. nejasno.
Ko so bratje videli, da ga oče ljubi bolj kot njegove brate, so ga zasovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti.
Jožef je sanjal sanje in jih je povedal svojim bratom; zato so ga še bolj sovražili. Rekel jim je: »Poslušajte, prosim, te sanje, ki sem jih sanjal. Sredi polja smo vezali snope in glej, moj snop se je vzdignil in stal pokonci, vaši pa so se postavili naokrog in se priklanjali mojemu snopu.« Bratje pa so mu rekli: »Ali bi res rad zakraljeval in zavladal nad nami?« In še bolj so ga sovražili zaradi njegovih sanj in besed.
Nato je sanjal še druge sanje in pripovedoval je o njih bratom. Rekel je: »Glej, spet sem sanjal sanje: in glej, sonce, mesec in enajst zvezd se mi je priklanjalo.« 10 Ko je to povedal očetu in bratom, ga je oče pograjal in mu rekel: »Kaj pomeni, kar se ti je sanjalo? Mar naj res pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje in se ti klanjamo do tal?« 11 Njegovi bratje so mu bili zato nevoščljivi, oče pa si je stvar zapomnil.
Bratje prodajo Jožefa v Egipt
12 Ko so bratje odšli past drobnico svojega očeta proti Sihemu, 13 je Izrael rekel Jožefu: »Ali ne pasejo tvoji bratje pri Sihemu? Pojdi, pošiljam te k njim!« Jožef mu je rekel: »Tukaj sem.« 14 In rekel mu je: »Pojdi torej, poglej, ali se dobro godi tvojim bratom in ali se dobro godi drobnici, in mi sporôči!« Tako ga je poslal iz hebrónske doline in Jožef je prišel do Sihema.
15 Ko je blodil po polju, ga je našel neki mož. Vprašal ga je in rekel: »Kaj iščeš?« 16 Rekel je: »Brate iščem. Povej mi, prosim, kje pasejo!« 17 Mož je rekel: »Odšli so od tod, slišal pa sem jih, ko so govorili: ›Pojdimo v Dotán!‹« Jožef je torej šel za brati in jih našel pri Dotánu.
18 Zagledali so ga od daleč, in še preden se jim je približal, so se odločili, da ga usmrtijo. 19 Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač! 20 Dajmo, ubijmo ga in ga vrzimo v kak vodnjak! Potem porečemo: ›Divja zver ga je požrla.‹ Bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!«
21 Ko je to slišal Ruben, ga je hotel rešiti iz njihovih rok. Rekel je: »Ne vzemimo mu življenja!« 22 In Ruben jim je rekel: »Ne prelivajte krvi! Vrzite ga v tale vodnjak tukaj v pustinji, rok pa ne polagajte nanj!« Tako ga je hotel rešiti iz njihovih rok in ga vrniti očetu.
23 Ko je torej Jožef prišel k bratom, so mu slekli haljo, dolgo haljo,
Ali haljo z dolgimi rokavi; hebr. nejasno.
ki jo je nosil. 24 Nato so ga zgrabili in vrgli v vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, ni bilo vode v njem. 25 Nato so sedli in jedli kruh.
Ko so povzdignili oči, so zagledali karavano Izmaelcev, ki je prihajala z Gileáda. Njihove kamele so nosile kozlinec, mastiko in ládan. Potovali so, da bi to spravili v Egipt. 26 Tedaj je Juda rekel bratom: »Kaj imamo od tega, če ubijemo brata in skrijemo njegovo kri? 27 Dajmo, prodajmo ga Izmaelcem, naša roka pa naj se ga ne dotakne, saj je naš brat, naše meso.« Bratje so ga ubogali.
28 Ko so tedaj šli mimo midjánski trgovci, so Jožefa potegnili in spravili iz vodnjaka. Potem so ga prodali za dvajset srebrnikov Izmaelcem in ti so ga odpeljali v Egipt. 29 Ruben pa se je vrnil k vodnjaku in odkril, da Jožefa ni več v njem. Pretrgal je svoja oblačila, 30 se vrnil k bratom in rekel: »Dečka ni več tu! In jaz, kam naj grem?«
31 Vzeli so Jožefovo haljo, zaklali kozla in pomočili haljo v kri. 32 Potem so poslali dolgo haljo
Ali haljo z dolgimi rokavi; hebr. nejasno.
očetu in rekli: »To smo našli. Poglej, ali je to halja tvojega sina ali ne!« 33 Ko jo je pogledal, je rekel: »To je halja mojega sina! Divja zver ga je požrla. Raztrgan, raztrgan je Jožef!« 34 In Jakob je pretrgal svoja oblačila, si ogrnil ledja z raševino in dolge dneve žaloval za sinom. 35 Vzdignili so se vsi njegovi sinovi in vse njegove hčere, da bi ga tolažili, pa se ni dal potolažiti. Rekel je: »Zares, žalujoč pojdem k sinu pod zemljo.« Tako ga je oče objokoval.
36 Midjánci pa so Jožefa prodali v Egipt Potifárju, faraonovemu dvorjanu, načelniku telesne straže.
Juda in Tamara
38
Tisti čas se je Juda ločil od bratov in razpel šotor pri nekem Adulámcu, ki mu je bilo ime Hirá. Tam je Juda videl hčer Kánaanca, ki se je imenoval Šua. Vzel jo je za ženo in šel k njej. Spočela je in rodila sina in dal mu je ime Er. Spet je spočela in rodila sina ter ga imenovala Onán. In še enkrat je rodila sina in mu dala ime Šelá. Bil pa je v Kezíbu, ko ga je rodila.
Juda je vzel za prvorojenca Era ženo, ki ji je bilo ime Tamara. Toda Judov prvorojenec Er je bil hudoben v Gospodovih očeh, zato ga je Gospod usmrtil. Tedaj je Juda rekel Onánu: »Pojdi k ženi svojega brata in stôri svaško dolžnost do nje, da bratu obudiš potomstvo!« Ker pa je Onán vedel, da potomci ne bodo njegovi, je vsakokrat, ko je šel k bratovi ženi, spustil seme na tla, da bratu ne bi dal potomstva. 10 V Gospodovih očeh je bilo hudobno, kar je delal, zato je tudi njega usmrtil. 11 Nato je Juda rekel snahi Tamari: »Prebivaj kot vdova v očetovi hiši, dokler ne doraste moj sin Šelá!« Rekel je namreč: »Da še ta ne umre kakor njegova brata!« Tamara je šla in prebivala v očetovi hiši.
12 Preteklo je veliko dni in Judova žena, Šuova hči, je umrla. Ko se je Juda potolažil, je šel s prijateljem Hirájem iz Aduláma v Timno, kjer so strigli njegovo drobnico. 13 Tamari so povedali in rekli: »Tvoj tast gre v Timno strič drobnico.« 14 Tedaj je odložila vdovska oblačila, se pokrila s tančico, se zagrnila in sedla pri vhodu v Enájim ob poti v Timno. Spoznala je namreč, da je Šelá dorastel, pa mu je niso dali za ženo.
15 Ko jo je Juda zagledal, jo je imel za vlačugo, ker si je zakrila obraz. 16 Obrnil se je s poti k njej in ji rekel: »Pusti, naj grem k tebi!« Ni namreč vedel, da je njegova snaha. Rekla je: »Kaj mi boš dal za to, da prideš k meni?« 17 Rekel je: »Poslal ti bom kozlička od svoje drobnice.« Nato je rekla: »Le če daš kaj v zastavo, dokler ga ne pošlješ.« 18 Rekel je: »Kakšno zastavo naj ti dam?« Pa je rekla: »Pečatni prstan, trak in palico, ki jo imaš v roki.« Dal ji je to in šel k njej. In spočela je z njim. 19 Nato je vstala in šla, odložila tančico ter oblekla vdovska oblačila.
20 Juda je po svojem adulámskem prijatelju poslal kozlička, da bi od ženske dobil zastavo; pa je ni našel. 21 Vprašal je domačine in rekel: »Kje je posvečena vlačuga, ki je bila v Enájimu ob poti?« Rekli so: »Tu ni bilo nobene posvečene vlačuge.« 22 Vrnil se je k Judu in mu rekel: »Nisem je našel, pa tudi domačini so rekli, da tam ni bilo nobene posvečene vlačuge.« 23 Juda je rekel: »Naj jo ima! Da le ne bova v zasmeh! Glej, poslal sem tega kozlička, ti pa je nisi našel.«
24 Ko so pretekli približno trije meseci, so Judu povedali in rekli: »Tvoja snaha Tamara je nečistovala in tudi spočela je iz nečistovanja.« Juda je rekel: »Peljite jo ven in naj jo sežgejo!« 25 Ko so jo peljali ven, je poslala tastu sporočilo: »Spočela sem od moža, čigar last so te stvari.« Rekla je še: »Le poglej, čigavi so ta pečatni prstan, ta trak in ta palica!« 26 Juda si je to ogledal in rekel: »Pravičnejša je od mene, ker je nisem dal sinu Šeláju.« Potem pa je ni več spoznal.
27 Ko je prišel čas njenega poroda, sta bila v njenem telesu dvojčka. 28 Ko je rodila, je eden pomolil roko. Babica je vzela rdečo nit, jo privezala na roko in rekla: »Ta pride najprej na svet.« 29 Toda ta je potegnil roko nazaj in ven je prišel njegov brat. Rekla je: »Kaj si naredil prodor?« Zato so mu dali ime Perec.
Tj. ‘prodor’.
30 Potem je prišel na svet njegov brat, ki je imel na roki rdečo nit. Dali so mu ime Zerah.
Pri Potifárju
39
Jožefa so pripeljali v Egipt in kupil ga je faraonov dvorjan Potifár, poveljnik telesne straže, Egipčan, iz rok Izmaelcev, ki so ga pripeljali tja. Gospod pa je bil z Jožefom, zato je bil uspešen človek.
Bival je v hiši svojega gospodarja Egipčana. Gospodar je videl, da je Gospod z njim in da mu Gospod daje, da v njegovih rokah uspeva vse, česar koli se loti. Zato je Jožef našel naklonjenost v njegovih očeh in mu je smel streči. Postavil ga je za oskrbnika svoje hiše in mu dal v roke vse, kar je imel. Odkar ga je postavil za oskrbnika svoje hiše in vsega, kar je imel, je Gospod blagoslavljal Egipčanovo hišo zaradi Jožefa; Gospodov blagoslov je bil pri vsem, kar je imel, doma in na polju. Zato je prepustil vse, kar je imel, Jožefovim rokam in se ob njem ni menil za nič drugega kakor za kruh, ki ga je jedel.
Jožef in gospodarjeva žena
Jožef pa je bil lepe postave in zalega obraza. Po teh dogodkih je žena njegovega gospodarja vrgla oči nanj in rekla: »Lezi z menoj!« Pa ni hotel; rekel je ženi svojega gospodarja: »Glej, moj gospodar se ne meni ob meni za nič v hiši, in vse, kar ima, je dal meni v roke. Sam ni večji od mene v tej hiši in ničesar mi ni odrekel razen tebe, ker si njegova žena. Kako naj torej storim tako veliko hudobijo in se pregrešim zoper Boga?« 10 In čeprav ga je dan na dan nagovarjala, je vendar ni poslušal, da bi legel k njej in bil pri njej. 11 Ko je nekega dne prišel, da bi opravil svoje delo, v hiši pa ni bilo nobenega služabnika, 12 ga je zgrabila za obleko in rekla: »Lezi z menoj!« On pa je pustil svojo obleko v njeni roki in zbežal ter odšel ven.
13 Ko je videla, da ji je pustil obleko v roki in zbežal ven, 14 je sklicala služabnike in jim rekla: »Glejte, pripeljal nam je Hebrejca, da bi se zabaval z nami. Prišel je k meni, da bi ležal z menoj, pa sem na ves glas zavpila. 15 Ko je slišal, da sem povzdignila glas in zavpila, je pustil svojo obleko ob meni in zbežal ter odšel ven.«
16 Pustila je njegovo obleko poleg sebe, dokler ni prišel gospodar domov. 17 Tedaj mu je govorila z istimi besedami in rekla: »K meni je prišel hebrejski suženj, ki si nam ga pripeljal, da bi se zabaval z menoj. 18 Ko pa sem povzdignila glas in zavpila, je pustil obleko ob meni in zbežal ven.« 19 Ko je Jožefov gospodar slišal ženine besede, ko mu je govorila: »Tako mi je storil tvoj suženj«, se je silno razjezil. 20 Dal ga je prijeti in vreči v ječo, v kraj, kjer so bili zaprti kraljevi jetniki. Tam je bil torej v ječi.
Jožef v ječi
21 Gospod pa je bil z Jožefom in mu je izkazoval dobroto. Dal mu je naklonjenost v očeh načelnika ječe. 22 In ta je izročil Jožefu vse jetnike, ki so bili v ječi; kar koli se je tam naredilo, je bilo njegovo delo. 23 Načelnik ječe se ni menil za tisto, kar je izročil Jožefu. Gospod je bil namreč z njim in Gospod mu je dajal uspeh v vsem, česar koli se je lotil.
40
Po teh dogodkih sta se točaj in pek egiptovskega kralja pregrešila zoper svojega gospoda, egiptovskega kralja. Faraon se je razjezil na dvorjana, na vélikega točaja in vélikega peka. Dal ju je zapreti v hišo načelnika telesne straže, v ječo, kjer je bil zaprt Jožef. Načelnik telesne straže jima je postavil Jožefa za strežaja.
Sanje dveh faraonovih dvorjanov
Ko pa sta bila že nekaj časa v ječi, se je isto noč sanjalo obema, točaju in peku egiptovskega kralja, ki sta bila zaprta v ječi. Vsakemu se je sanjalo, kar je imelo zanj poseben pomen. Zjutraj je prišel k njima Jožef in videl, da sta slabe volje. Vprašal je faraonova dvorjana, ki sta bila zaprta z njim v gospodarjevi hiši, in rekel: »Zakaj sta danes vajina obraza čemerna?« Rekla sta mu: »Imela sva sanje, pa ni nikogar, ki bi nama jih razložil.« Jožef pa jima je rekel: »Ali niso razlage od Boga? Povejta mi jih, prosim!«
Véliki točaj mu je tedaj razodel svoje sanje in mu rekel: »V sanjah je bila pred menoj vinska trta 10 in na trti tri mladike. Vzbrstela je in pognala cvet in že so zorele jagode njenih grozdov. 11 V roki sem imel faraonovo čašo in utrgal grozdje, ga stisnil v faraonovo čašo, čašo pa podal faraonu v roko.«
12 Jožef mu je rekel: »To je razlaga: tri mladike so trije dnevi. 13 Še tri dni in faraon bo povzdignil tvojo glavo in te postavil nazaj v tvojo službo; podajal mu boš čašo v roko, kakor je bila navada prej, ko si bil njegov točaj. 14 Toda spomni se me, ko se ti bo dobro godilo, in izkaži mi dobroto; priporoči me faraonu in me spravi iz te hiše! 15 Kajti zares sem bil ukraden iz hebrejske dežele in tudi tukaj nisem storil nič takega, da bi me morali vreči v ječo.«
16 Véliki pek je videl, da je sanje ugodno razložil, zato je rekel Jožefu: »Tudi meni se je sanjalo in v sanjah sem imel na glavi tri košare belega peciva. 17 V vrhnji košari so bili vsakovrstni pekovski izdelki, ki jih uživa faraon; a ptice so jih jedle iz košare na moji glavi.« 18 Jožef je odgovoril: »To je razlaga: tri košare so trije dnevi. 19 Še tri dni in faraon bo povzdignil tvojo glavo s tebe in te obesil na drevo in ptice bodo jedle tvoje meso.«
20 Tretji dan je faraon na svoj rojstni dan napravil pojedino vsem svojim služabnikom. Tedaj je sredi svojih služabnikov povzdignil glavo vélikega točaja in glavo vélikega peka. 21 Vélikega točaja je postavil nazaj v njegovo točajsko službo, da je podajal čašo faraonu v roko. 22 Vélikega peka pa je dal obesiti, kakor jima je razložil Jožef. 23 Toda véliki točaj se ni spomnil na Jožefa, temveč ga je pozabil.
Faraonove sanje
41
Ko sta pretekli dve leti, se je faraonu sanjalo: stal je ob Nilu in glej, iz Nila je stopilo sedem lepih in rejenih krav in so se pasle v ločju. In glej, drugih sedem krav je stopilo iz Nila za njimi. Bile so grde in mršave in postavile so se poleg onih krav na bregu Nila. Potem so grde in mršave krave požrle sedem lepih in rejenih krav. In faraon se je prebudil.
Ko je spet zaspal, se mu je sanjalo drugič. In glej, na enem steblu je rastlo sedem debelih in lepih klasov. In glej, za njimi je poganjalo sedem drobnih klasov, ki jih je osmodil vzhodni veter. Drobni klasi so pogoltnili sedem debelih in polnih klasov. Tedaj se je faraon prebudil in glej, bile so sanje.
Zjutraj je bil njegov duh vznemirjen. Zato je dal poklicati vse egiptovske čarovnike in modrijane. In faraon jim je povedal sanje, a nobeden mu jih ni znal razložiti. Tedaj je véliki točaj spregovoril faraonu in rekel: »Danes sem se spomnil svojih grehov. 10 Faraon se je razjezil na svoja služabnika in ju dal zapreti v hišo načelnika telesne straže, mene in vélikega peka. 11 Sanjalo pa se je isto noč meni in njemu; vsak je imel svoje sanje, ki so imele zanj poseben pomen. 12 Bil pa je tam z nama hebrejski mladenič, suženj načelnika telesne straže. Povedala sva mu sanje in razložil nama jih je; vsakemu je razložil njegove sanje. 13 In kakor nama je razložil, tako se je zgodilo: jaz sem bil spet postavljen v svojo službo, oni pa je bil obešen.«
Jožef razlaga faraonove sanje
14 Faraon je dal poklicati Jožefa. Hitro so ga pripeljali iz ječe. Obril se je, se preoblekel in prišel k faraonu. 15 In faraon je rekel Jožefu: »Imel sem sanje in ni ga, ki bi mi jih razložil. Slišal pa sem o tebi, da kadar slišiš sanje, jih tudi razložiš.« 16 Jožef mu je odgovoril in rekel: »Ne jaz, Bog bo odgovoril faraonu, kar mu je v blagor.«
17 Potem je faraon govoril Jožefu: »V svojih sanjah, glej, sem stal na bregu Nila. 18 In glej, iz Nila je stopilo sedem rejenih in lepih krav in se paslo v ločju. 19 In glej, za njimi je stopilo iz Nila še sedem drugih, zelo mršavih, zelo grdih in kilavih krav. V vsej egiptovski deželi nisem videl tako grdih krav. 20 In te kilave in grde krave so požrle sedem rejenih krav. 21 Tako so jih požrle, a se jim ni poznalo, da bi jim prišle v trebuh; videti so bile grde kakor prej. Nato sem se prebudil. 22 In spet sem videl v sanjah: glej, sedem polnih in lepih klasov je rastlo na enem steblu. 23 In glej, za njimi je poganjalo sedem drugih, suhih, drobnih, ki jih je osmodil vzhodni veter. 24 In drobni klasi so pogoltnili sedem lepih klasov. To sem povedal čarovnikom, a ni bilo nobenega, ki bi mi znal to razložiti.«
25 Jožef je tedaj rekel faraonu: »Faraonove sanje so le ene. Bog je faraonu naznanil, kaj hoče storiti. 26 Sedem lepih krav je sedem let in sedem lepih klasov je sedem let; sanje so le ene. 27 Sedem mršavih in grdih krav, ki so stopale za njimi, je sedem let, in sedem drobnih klasov, ki jih je osmodil vzhodni veter, je sedem let lakote. 28 To je tisto, kar sem rekel faraonu: Bog je faraonu pokazal, kaj hoče storiti. 29 Prišlo bo sedem let velikega obilja po vsej egiptovski deželi. 30 Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljeno bo vse obilje v egiptovski deželi in lakota bo izčrpala deželo. 31 Deželi se obilje ne bo poznalo zaradi lakote, ki bo prišla potem; kajti zelo bo pritiskala. 32 Da so se sanje faraonu ponovile, pomeni, da je to Bog trdno sklenil in bo to prav kmalu tudi storil.
33 Torej naj faraon zdaj poskrbi za razumnega in modrega moža in naj ga postavi nad egiptovsko deželo. 34 Postavi naj oskrbnike po deželi, da bodo v sedmih letih obilja pobirali petino v egiptovski deželi. 35 Naj zberejo ves živež teh dobrih let, ki pridejo, in naj spravijo žito pod faraonovo oblastjo kot živež po mestih in ga shranijo. 36 Ta živež bo zaloga za deželo za sedem let lakote, ki bo vladala v egiptovski deželi. Tako dežela zaradi lakote ne bo propadla.«
Jožef dobi oblast
37 Ta beseda je ugajala faraonu in vsem njegovim služabnikom. 38 Faraon je rekel služabnikom: »Mar bomo našli moža, kakor je ta, ki je v njem Božji duh?« 39 Jožefu pa je faraon rekel: »Potem ko ti je Bog vse to razodel, ni nikogar, ki bi bil tako razumen in moder kakor ti. 40 Ti bodi oskrbnik moje hiše in po tvojem ukazu naj se ravna vse moje ljudstvo; samo za prestol bom večji od tebe.« 41 Faraon je še rekel Jožefu: »Glej, postavljam te nad vso egiptovsko deželo.« 42 Snel je pečatni prstan in ga dal Jožefu na prst. Oblekel ga je v oblačila iz tankega platna in mu obesil zlato ogrlico okoli vratu. 43 Potem ga je dal peljati na svojem drugem vozu in pred njim so klicali: »Priklonite se!«
Hebr. nejasno.
Tako ga je postavil nad vso egiptovsko deželo. 44 In faraon je rekel Jožefu: »Jaz sem faraon, a brez tebe naj nihče ne vzdigne ne roke ne noge po vsej egiptovski deželi.« 45 In faraon je dal Jožefu ime Cafenát Panéah in mu dal za ženo Asenáto, hčer Potifêra, duhovnika v Onu. Potem je Jožef odšel po egiptovski deželi.
46 Ko je Jožef stopil pred egiptovskega kralja faraona, je imel trideset let. In Jožef je odšel izpred faraonovega obličja in prehodil vso egiptovsko deželo. 47 Zemlja je v sedmih letih obilja bogato rodila. 48 Zbral je ves živež sedmih let, ki so nastopila v egiptovski deželi, in ga naložil po mestih; živež s polja okoli vsakega mesta je spravil vanj. 49 Zbral je žita kakor peska ob morju, silno veliko, tako da je nehal meriti, ker se ni več dalo meriti.
50 Preden je prišlo leto lakote, sta se Jožefu rodila dva sinova, ki mu ju je rodila Asenáta, hči Potifêra, duhovnika v Onu. 51 Jožef je dal prvorojencu ime Manáse, češ: »Bog mi je dal pozabiti
Ali mi je pisal v dobro; hebr. izraz spominja na ime Manáse.
vse moje trpljenje in vso hišo mojega očeta.« 52 Drugemu je dal ime Efrájim, češ: »Bog me je storil rodovitnega
Hebr. izraz spominja na ime Efrájim.
v deželi moje stiske.«
53 V egiptovski deželi je preteklo sedem let obilja. 54 In začelo je prihajati sedem let lakote, kakor je napovedal Jožef. Lakota je nastala po vseh deželah, po vsej egiptovski deželi pa je bilo dovolj kruha.
55 Ko je tudi vsa egiptovska dežela trpela lakoto, je ljudstvo vpilo k faraonu za kruh. Faraon pa je rekel vsem Egipčanom: »Pojdite k Jožefu; kar vam poreče, to storite!« 56 Ko je po vsej deželi nastopila lakota, je Jožef odprl vse žitnice in prodajal žito Egipčanom. Lakota pa je vedno huje pritiskala po egiptovski deželi.
57 Ves svet je hodil v Egipt k Jožefu kupovat žito; kajti lakota je hudo pritiskala po vsej zemlji.
Jakob pošlje sinove v Egipt
42
Ko je Jakob izvedel, da imajo v Egiptu žito, je rekel svojim sinovom: »Kaj se spogledujete?« In je rekel: »Slišal sem, da je žito v Egiptu. Pojdite tja in kupite nam žita, da ostanemo pri življenju in ne umremo!« Tedaj je odšlo deset Jožefovih bratov, da bi nakupili žita v Egiptu. Jožefovega brata Benjamina pa Jakob ni poslal z njegovimi brati; rekel si je: »Da se mu ne pripeti kaka nesreča!«
Med drugimi, ki so prihajali kupovat žito, so prišli tudi Izraelovi sinovi, kajti lakota je bila v kánaanski deželi.
Jožef se prvič sreča z brati
Jožef je bil oblastnik v deželi in je prodajal žito vsemu ljudstvu. Jožefovi bratje so prišli in se priklonili pred njim z obrazom do tal. Ko jih je Jožef videl, jih je spoznal, a se je delal tujca pred njimi in trdo govoril z njimi. Rekel jim je: »Od kod ste prišli?« Rekli so: »Iz kánaanske dežele kupovat živež.«
Jožef je brate spoznal, oni pa ga niso spoznali. Tedaj se je Jožef spomnil sanj, ki jih je imel o njih, in jim je rekel: »Ogleduhi ste! Prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.« 10 Rekli so mu: »Ne, moj gospod, tvoji služabniki so prišli nakupit živež. 11 Vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, tvoji služabniki niso ogleduhi.« 12 »Ne,« jim je rekel, »zares ste prišli ogledovat nezavarovane kraje v deželi.« 13 Rekli so: »Dvanajst je bilo tvojih služabnikov, bratje smo, sinovi enega moža v kánaanski deželi; najmlajši je zdaj pri našem očetu, enega pa ni več.« 14 Jožef pa jim je rekel: »Tako je, kakor sem vam govoril in rekel: ogleduhi ste! 15 Takole vas bomo preizkusili: kakor živi faraon, ne boste šli od tod, dokler ne pride sem vaš najmlajši brat. 16 Pošljite enega izmed sebe, da pripelje vašega brata! Vi pa ostanete ujeti. Tako preizkusimo vaše besede, ali je resnica v njih. Če je ni, kakor živi faraon, ste ogleduhi.«
17 Potem jih je dal skupaj zapreti za tri dni. 18 Tretji dan jim je rekel: »To morate storiti, če hočete ostati živi. Bojim se Boga. 19 Če ste pošteni, naj ostane eden izmed vas ujetnik v hiši, kjer ste bili zaprti. Vi pa pojdite in nesite žito za svoje sestradane hiše; 20 potem pripeljite svojega najmlajšega brata k meni! Tako se bodo vaše besede izkazale za resnične in ne boste umrli.« In storili so tako.
21 Govorili so med seboj: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom, saj smo videli stisko njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, pa nismo poslušali; zato je prišla ta stiska nad nas.«
22 Ruben jim je odgovoril in rekel: »Ali vam nisem rekel: ›Ne pregrešite se nad otrokom!‹ Pa niste hoteli poslušati. Zdaj se od nas terja njegova kri.«
23 Niso pa vedeli, da Jožef razume, ker je z njimi govoril po tolmaču. 24 Obrnil se je proč od njih in se razjokal. Potem se je vrnil k njim in jim govoril.
Bratje se vrnejo v Kánaan
Vzel je izmed njih Simeona in ga dal zvezati pred njihovimi očmi. 25 Potem je ukazal, naj jim napolnijo posode z žitom in jim vrnejo njihov denar, vsakemu v njegovo vrečo, ter jim dajo hrane za na pot. In storili so jim tako.
26 Naložili so žito na osle in odšli. 27 Na počivališču je eden razvezal svojo vrečo, da bi nakrmil osla. Pa je zagledal svoj denar. Bil je v žitni vreči na vrhu. 28 Rekel je bratom: »Denar mi je bil vrnjen. Tu je, glejte, v moji vreči!« Srce jim je zastalo in trepetajoč so se obračali drug k drugemu ter rekli: »Kaj nam je Bog to storil?«
29 Potem so prišli k svojemu očetu Jakobu v kánaansko deželo, mu povedali vse, kar se jim je pripetilo, in rekli: 30 »Mož, ki je gospodar dežele, je trdo govoril z nami. Imel nas je za ogleduhe dežele. 31 Rekli smo mu: ›Pošteni smo, nismo ogleduhi. 32 Bilo nas je dvanajst bratov, sinov enega očeta; enega ni več, najmlajši pa je zdaj pri očetu v kánaanski deželi.‹ 33 Pa nam je mož, ki je gospodar dežele, rekel: ›Po tem bom spoznal, da ste pošteni: enega svojih bratov pustite pri meni, potem vzemite, kar potrebujete za svoje sestradane hiše in odidite! 34 Pripeljite k meni svojega najmlajšega brata in videl bom, da niste ogleduhi, temveč poštenjaki! Vašega brata vam potem vrnem in smeli boste hoditi po deželi.‹«
35 Ko so praznili vreče, je vsak našel v svoji vreči mošnjo s svojim denarjem. Ko so sami in njihov oče videli te mošnje, so se prestrašili.
36 Oče Jakob jim je rekel: »Otroke mi jemljete; Jožefa ni več, Simeona ni več in še Benjamina mi jemljete! Vse prihaja nadme!« 37 Ruben je rekel očetu: »Moja sinova usmŕti, če ti ga ne pripeljem nazaj! Zaupaj ga moji roki in vrnil ti ga bom!« 38 Pa je rekel: »Moj sin ne pojde z vami. Kajti njegov brat je mrtev in ta je ostal sam. Če bi ga na poti, na katero boste odšli, zadela nesreča, bi spravili moje sive lase z žalostjo v podzemlje.«
Jakob se dá pregovoriti
43
Lakota je hudo pestila deželo. Ko so pojedli vse žito, ki so ga prinesli iz Egipta, jim je oče rekel: »Pojdite in nam spet kupite nekaj živeža!« Juda mu je rekel: »Tisti mož nam je ostro zabičal in rekel: ›Ne boste videli mojega obličja, če ne pripeljete s seboj svojega brata.‹ Če se odločiš, da pošlješ našega brata z nami, pojdemo in ti kupimo živeža. Če ga pa nočeš poslati, ne gremo; kajti mož nam je rekel: ›Ne boste videli mojega obličja, če ne bo vašega brata z vami.‹« Izrael je rekel: »Zakaj ste mi storili to húdo, da ste možu povedali, da imate še enega brata?« Rekli so: »Mož nas je natančno spraševal o nas in o naši rodbini: ›Ali vaš oče še živi?‹ je rekel. ›Imate še kakega brata?‹ Morali smo mu odgovoriti na ta vprašanja. Kako bi mogli vedeti, da poreče: ›Pripeljite svojega brata.‹« Juda pa je rekel očetu Izraelu: »Pošlji mladeniča z menoj, da se vzdignemo in odidemo, si ohranimo življenje in ne umremo ne ti ne mi ne naši otroci! Jaz sem porok zanj. Iz mojih rok ga terjaj! Če ga ne pripeljem nazaj k tebi in ga ne postavim pred tvoje obličje, bom kriv pred teboj vse dni. 10 Kajti če ne bi odlašali, bi se zdaj že dvakrat vrnili.«
11 Nato jim je oče Izrael rekel: »Če je tako, storite tole: denite najboljše pridelke dežele v svoje posode in nesite možu darilo: nekaj mastike in nekaj medu, kozlinca in ládana, pistacij in mandeljnov! 12 Vzemite s seboj dvakratno vsoto denarja; kajti denar, ki je bil vrnjen na vrhu vaših žitnih vreč, morate nesti nazaj in ga izročiti; nemara se je kdo zmotil. 13 Tudi svojega brata vzemite, odpravite se in se vrnite k tistemu možu! 14 Bog Mogočni pa naj vam nakloni usmiljenje tistega moža, da vam izpusti drugega vašega brata in Benjamina. Jaz pa, kakor sem bil brez otrok, sem spet brez njih!«
Jožef se drugič sreča z brati in obeduje z njimi
15 Tedaj so možje vzeli to darilo, tudi dvakratno vsoto denarja so vzeli in Benjamina. Odpravili so se in odšli v Egipt ter stopili pred Jožefa. 16 Ko je Jožef videl pri njih Benjamina, je velel oskrbniku svoje hiše: »Pelji te može v hišo, zakolji žival in pripravi obed! Kajti ti možje bodo opoldne jedli z menoj.« 17 Mož je storil, kakor mu je Jožef naročil, in je peljal može v njegovo hišo.
18 Možje pa so se bali, ker so jih pripeljali v Jožefovo hišo, in so rekli: »Zaradi denarja, ki je bil zadnjič vrnjen v naše žitne vreče, nas vodijo noter. Hočejo nas obdolžiti, planiti na nas in nas vzeti za sužnje z našimi osli vred.« 19 Zato so stopili k oskrbniku Jožefove hiše in ga pred hišnimi vrati nagovorili. 20 Rekli so: »Prosimo, gospod! Zadnjič smo prišli sem, da kupimo živeža. 21 Ko pa smo prišli do počivališča in razvezali žitne vreče, je bil denar vsakega izmed nas na vrhu njegove vreče, naš denar v svoji polni teži; zato smo ga prinesli nazaj. 22 Pa tudi drug denar smo prinesli s seboj, da kupimo živeža. Ne vemo, kdo je položil naš denar v žitne vreče.« 23 In oskrbnik je rekel: »Pomirite se, nikar se ne bojte! Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v žitne vreče; vaš denar je prišel do mene.« Potem je pripeljal k njim Simeona.
24 Nato je mož popeljal može v Jožefovo hišo in jim dal vode, da so si umili noge, in klaje njihovim oslom. 25 Pripravili so darilo, preden bi opoldne prišel Jožef. Izvedeli so namreč, da bodo tam obedovali.
26 Ko je Jožef prišel v hišo, so mu izročili darilo, ki so ga imeli pri sebi v hiši, in so se mu priklonili do tal. 27 Vprašal jih je, kako se jim godi, in rekel: »Ali se vašemu staremu očetu, o katerem ste govorili, dobro godi? Ali še živi?« 28 Rekli so: »Dobro se godi tvojemu služabniku, našemu očetu; še živi.« Pokleknili so in se priklonili. 29 Ko je vzdignil oči, je zagledal brata Benjamina, sina svoje matere, in rekel: »Ali je to vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili?« In je rekel: »Bog ti bodi milostljiv, moj sin!« 30 Potem je hitro odšel, kajti milo se mu je storilo pred bratom in bil je na tem, da zajoka. Šel je v sobo in se tam razjokal.
31 Potem si je umil obraz in prišel ven. Ko se je obvladal, je rekel: »Prinesite jedi!« 32 Prinesli so posebej njemu, posebej njim in posebej Egipčanom, ki so jedli z njim; kajti Egipčani ne smejo jesti skupaj s Hebrejci, ker je Egipčanom to gnusoba. 33 Sedeli pa so pred njim razvrščeni po starosti, od prvorojenega do najmlajšega. Začudeno so se spogledovali. 34 Dal jim je nositi jedila izpred sebe. Benjaminov delež pa je bil petkrat večji kakor deleži vseh drugih. Pili so z njim in postali dobre volje.
Še ena preizkušnja bratov
44
Jožef je zapovedal oskrbniku svoje hiše in rekel: »Napolni žitne vreče teh mož z živežem, kolikor bodo mogli nesti, in položi vsakemu njegov denar na vrh vreče! Mojo čašo pa, srebrno čašo, deni na vrh žitne vreče najmlajšega skupaj z denarjem za žito!« In ta je storil, kakor mu je naročil Jožef.
Ob jutranji svetlobi so odpustili može in njihove osle. Šli so iz mesta in še niso bili daleč, ko je Jožef ukazal oskrbniku svoje hiše: »Vzdigni se, hiti za možmi in ko jih dohitiš, jim reci: Zakaj ste dobro povrnili s hudim? Ali ni to tisto, iz česar moj gospod pije in s čimer vedežuje? Hudo ste ravnali, ko ste to storili.«
Ko jih je oskrbnik dohitel, jim je izrekel te besede. Rekli so mu: »Kako more moj gospod reči kaj takega? Daleč naj bo od tvojih služabnikov, da bi storili kaj takega! Glej, denar, ki smo ga našli na vrhu svojih žitnih vreč, smo prinesli nazaj k tebi iz kánaanske dežele. Kako bi torej mogli ukrasti iz hiše tvojega gospoda srebro ali zlato? Če se predmet najde pri katerem izmed tvojih služabnikov, naj ta umre, mi pa bomo sužnji mojemu gospodu.« 10 »Prav,« je rekel, »naj bo, kakor pravite: tisti, pri katerem se najde, mi bo suženj, vi pa boste prosti krivde.« 11 Hitro je postavil vsak svojo žitno vrečo na tla in jo razvezal. 12 In oskrbnik je preiskoval: začel je pri najstarejšem, končal pa pri najmlajšem. Čašo je našel v Benjaminovi žitni vreči. 13 Tedaj so pretrgali oblačila, otovorili vsak svojega osla in se vrnili v mesto.
Juda posreduje
14 Tako so prišli Juda in njegovi bratje v Jožefovo hišo, ko je bil ta še tam. Vrgli so se pred njim na tla. 15 Jožef jim je rekel: »Kaj ste vendar storili! Ali ne veste, da zna mož, kakršen sem jaz, vedeževati?« 16 Juda je rekel: »Kaj naj rečemo mojemu gospodu? Kaj naj govorimo in s čim naj se opravičimo? Bog je našel krivdo na tvojih služabnikih. Zdaj smo sužnji mojega gospoda, tako mi kakor ta, pri katerem se je našla čaša.« 17 Jožef pa je rekel: »Daleč naj bo od mene, da bi to storil! Mož, pri katerem se je našla čaša, mi bo suženj, vi pa pojdite v miru k svojemu očetu!«
18 Tedaj je Juda stopil k njemu in rekel: »Prosim, moj gospod, naj sme tvoj služabnik mojemu gospodu spregovoriti v ušesa besedo. Naj se ne vname tvoja jeza zoper tvojega služabnika! Saj si kakor faraon. 19 Moj gospod je vprašal svoje služabnike in rekel: ›Ali imate še očeta ali brata?‹ 20 Mi pa smo rekli mojemu gospodu: ›Imamo še starega očeta in dečka, ki se mu je rodil v starosti. Njegov brat je umrl. Tako je ostal sam od svoje matere in oče ga ljubi.‹ 21 Ti pa si rekel svojim služabnikom: ›Pripeljite ga k meni, da ga vidim s svojimi očmi!‹ 22 Rekli smo mojemu gospodu: ›Mladenič ne more zapustiti očeta; če bi zapustil očeta, bi ta umrl.‹ 23 Potem si rekel svojim služabnikom: ›Če ne pride z vami vaš najmlajši brat, ne boste več videli mojega obličja.‹ 24 Ko pa smo prišli k svojemu očetu, tvojemu služabniku, smo mu sporočili besede mojega gospoda. 25 Naš oče je rekel: ›Vrnite se in nam kupite nekaj živeža!‹ 26 Pa smo mu rekli: ›Ne moremo iti; le če bo naš najmlajši brat z nami, pojdemo; kajti ne smemo videti moževega obličja, če ni z nami našega najmlajšega brata.‹ 27 Moj oče, tvoj služabnik, nam je rekel: ›Veste, da mi je žena rodila dva sinova. 28 Eden je odšel od mene in sem rekel: Zares, raztrgan je, raztrgan! Do danes ga nisem več videl. 29 Če vzamete še tega izpred mojega obličja in ga zadene nesreča, spravite moje sive lase od hudega v podzemlje.‹ 30 Ko bi torej jaz zdaj prišel k svojemu očetu, tvojemu služabniku, in bi ne bilo mladeniča, na čigar dušo je navezana njegova duša, 31 bi oče
Dodano.
umrl, ko bi videl, da ni mladeniča. Tako bi tvoji služabniki res spravili sive lase svojega očeta, tvojega služabnika, z žalostjo v podzemlje. 32 Kajti tvoj služabnik je zastavil sebe za mladeniča pri svojem očetu, ko je rekel: ›Če ga ne pripeljem k tebi, bom jaz kriv pred očetom vse dni.‹ 33 Naj torej zdaj, prosim, tvoj služabnik ostane namesto mladeniča za sužnja mojemu gospodu; mladenič pa naj gre z brati! 34 Kako naj namreč grem brez mladeniča k očetu? Ne bi mogel gledati bridkosti, ki bi zadela mojega očeta.«
Jožef se da spoznati
45
Tedaj se Jožef ni mogel več premagovati vpričo vseh, ki so stali pri njem. Zaklical je: »Pošljite ven vse moje ljudi!« Tako ni bilo nikogar pri Jožefu, ko se je dal spoznati bratom. Potem je glasno zajokal, tako da so slišali Egipčani in slišala je faraonova hiša.
Jožef je rekel bratom: »Jaz sem Jožef! Ali moj oče še živi?« Bratje pa mu niso mogli odgovoriti; tako so osupnili pred njim. Potem je Jožef rekel svojim bratom: »Stopite bliže k meni!« In ko so se mu približali, je rekel: »Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju. Že dve leti vlada lakota v notranjosti dežele in bo še pet let, ko ne bodo ne orali ne želi. Zato me je Bog poslal pred vami, da vam zagotovi ostanek v deželi, da vas ohrani pri življenju za veliko rešitev. Tako me torej niste vi poslali sem, temveč Bog, ki me je postavil faraonu za očeta in za gospodarja vsej njegovi hiši ter za vladarja vse egiptovske dežele. Pojdite hitro k mojemu očetu in mu recite: ›Tako govori tvoj sin Jožef: Bog me je postavil za gospodarja vsemu Egiptu; pridi k meni, nikar se ne múdi! 10 Prebival boš v gošenski deželi in boš blizu mene, ti in tvoji sinovi in sinovi tvojih sinov, tvoja drobnica in tvoje govedo in vse, kar imaš. 11 Tam bom poskrbel zate, kajti še pet let bo lakota, da ne obubožaš ti, tvoja hiša in vsi tvoji.‹
12 Glejte, vaše oči in oči mojega brata Benjamina vidijo, da moja usta govorijo z vami. 13 Naznanite torej mojemu očetu vse moje dostojanstvo v Egiptu in vse, kar ste videli, ter mojega očeta hitro pripeljite sem!«
14 Potem se je oklenil brata Benjamina okoli vratu in jokal; tudi Benjamin je jokal ob njegovem vratu. 15 Nato je poljubil vse brate in jokal pri njih. Potem so njegovi bratje govorili z njim.
Jakob povabljen v Egipt
16 V faraonovi hiši se je zaslišal glas in so rekli: »Jožefovi bratje so prišli!« To je bilo faraonu in njegovim služabnikom všeč. 17 Faraon je rekel Jožefu: »Reci svojim bratom: ›Tole storite! Otovorite svojo živino in pojdite hitro v kánaansko deželo! 18 Vzemite očeta in svoje družine in pridite k meni! Dal vam bom, kar je najboljšega v egiptovski deželi; uživali boste obilje
Db. tolščo.
dežele.‹
19 Ti pa jim narôči: ›Tole storite: vzemite si iz egiptovske dežele vozove za svoje otroke in žene; posadite tudi očeta na voz in pridite! 20 Vašemu očesu naj ne bo žal zaradi vaše opreme, saj bo vaše vse, kar je v vsej egiptovski deželi najboljšega.‹«
21 Izraelovi sinovi so storili tako. Jožef jim je dal vozove po faraonovem naročilu; dal jim je tudi živeža na pot. 22 Vsakemu od njih je dal praznično oblačilo, Benjaminu pa tristo srebrnikov in pet prazničnih oblačil. 23 Očetu je poslal deset oslov, obloženih z najboljšimi rečmi iz Egipta, in deset oslic, obloženih z žitom, kruhom in živili, očetu za pot. 24 Potem je brate odslovil. Ko so odhajali, jim je rekel: »Ne prepirajte se
Ali Ne vznemirjajte se.
med potjo!«
25 Tako so odšli iz Egipta in prišli v kánaansko deželo k svojemu očetu Jakobu. 26 Povedali so mu in rekli: »Jožef še živi in je celó vladar nad vso egiptovsko deželo!« A njegovo srce je ostalo hladno, ker jim ni verjel. 27 Tedaj so mu ponovili vse besede, ki jim jih je rekel Jožef. In ko je videl vozove, ki jih je Jožef poslal, da bi ga odpeljali, je oživel duh njihovega očeta Jakoba. 28 Izrael je rekel: »Zadosti! Moj sin Jožef še živi! Pojdem, da ga vidim, preden umrem.«
Jakob se snide z Jožefom
46
Izrael se je odpravil z vsem, kar je imel. Ko je prišel do Beeršébe, je Bogu svojega očeta Izaka daroval klavne daritve. Bog je rekel Izraelu v nočnih prikaznih: »Jakob, Jakob!« In ta je rekel: »Tukaj sem.« Rekel je: »Jaz sem Bog, Bog tvojega očeta. Ne boj se iti v Egipt, kajti tam bom iz tebe naredil velik narod. S teboj pojdem v Egipt in te gotovo tudi popeljem nazaj. Jožef ti bo s svojo roko zatisnil oči.«
Jakob se je vzdignil iz Beeršébe. Izraelovi sinovi so posadili očeta Jakoba, svoje otroke in žene na vozove, ki jih je poslal faraon, da bi ga odpeljali. Vzeli so tudi živino in imetje, ki so ga pridobili v kánaanski deželi. Tako so Jakob in z njim vsi njegovi potomci prišli v Egipt, njegovi sinovi in sinovi njegovih sinov, njegove hčere in hčere njegovih sinov. Vse svoje potomstvo je pripeljal s seboj v Egipt.
In to so imena Izraelovih sinov, ki so prišli v Egipt: Jakob in njegovi sinovi: Jakobov prvorojenec Ruben. Rubenovi sinovi: Henoh, Palú, Hecrón in Karmí.
10 Simeonovi sinovi: Jemuél, Jamín, Ohad, Jahín, Cohar in Šaúl, sin Kánaanke.
11 Levijevi sinovi: Geršón, Kehát in Merarí.
12 Judovi sinovi: Er, Onán, Šelá, Perec in Zerah. Er in Onán sta umrla v kánaanski deželi, Perecova sinova pa sta bila Hecrón in Hamúl.
13 Isahárjevi sinovi: Tolá, Puvá, Job
Sam., gr. in 4 Mz 26,24, 1 Krn 7,1 Jašúb.
in Šimrón.
14 Zábulonovi sinovi: Sered, Elón in Jahleél.
15 To so Leini sinovi, ki jih je rodila Jakobu v Mezopotamiji kakor tudi hčer Dino. Njegovih sinov in hčera je bilo skupaj triintrideset duš.
16 Gadovi sinovi: Cifjón, Hagí, Šuní, Ecbón, Erí, Aród in Arelí.
17 Aserjevi sinovi: Jimná, Jišvá, Jišví, Berijá in njihova sestra Sêraha. Berijájeva sinova pa sta Heber in Malkiél.
18 To so sinovi Zilpe, ki jo je Labán dal svoji hčeri Lei; te je rodila Jakobu: šestnajst duš.
19 Sinova Jakobove žene Rahele: Jožef in Benjamin.
20 Jožefu sta se rodila v egiptovski deželi Manáse in Efrájim, ki mu jih je rodila Asenáta, hči Potifêra, duhovnika v Onu.
21 Benjaminovi sinovi: Bela, Beher, Ašbél, Gerá, Naamán, Ehí, Roš, Mupím, Hupím in Ard.
22 To so Rahelini sinovi, ki so se rodili Jakobu, skupaj štirinajst duš.
23 Danov sin: Huším.
24 Neftálijevi sinovi: Jahceél, Guní, Jecer in Šilém.
25 To so sinovi Bilhe, ki jo je Labán dal svoji hčeri Raheli; te je rodila Jakobu, skupaj sedem duš.
26 Vseh duš, ki so prišle z Jakobom v Egipt, tistih, ki so izšli iz njega, brez žen Jakobovih sinov, je bilo skupaj šestinšestdeset duš. 27 Jožefova sinova, ki sta se mu rodila v Egiptu: dve duši. Vseh duš Jakobove hiše, ki so prišli v Egipt, je bilo sedemdeset.
Gr. petinsedemdeset.
28 Poslal je Juda pred seboj k Jožefu, naj pride pred njim v Gošen. Tako so prišli v deželo Gošen.
29 Tedaj je Jožef napregel svoj voz in šel očetu naproti v Gošen. Ko ga je ta zagledal, se ga je oklenil okoli vratu in dolgo jokal ob njegovem vratu. 30 Izrael je rekel Jožefu: »Zdaj rad umrem, ko sem videl tvoje obličje, da še živiš!«
Jakob se naseli v Gošenu
31 Potem je Jožef rekel bratom in očetovi hiši: »Pojdem poročat faraonu in mu rečem: ›Moji bratje in hiša mojega očeta, ki so bili v kánaanski deželi, so prišli k meni. 32 Ti možje so pastirji drobnice; kajti živinorejci so bili in so pripeljali svojo drobnico in govedo in vse, kar imajo.‹ 33 Če vas torej faraon pokliče in vpraša, kaj je vaš poklic, 34 recite: ›Živinorejci so bili tvoji služabniki od mladosti do zdaj, mi in naši očetje.‹ Tako boste smeli prebivati v gošenski deželi, kajti Egipčanom je zoprn vsak pastir drobnice.«
47
Jožef je tedaj šel in povedal faraonu ter rekel: »Moj oče in moji bratje so prišli iz kánaanske dežele s svojo drobnico in govedom in z vsem, kar imajo; in glej, so v gošenski deželi.« Od vseh bratov jih je vzel pet in jih postavil pred faraona. Faraon je rekel njegovim bratom: »Kaj je vaš poklic?« Rekli so faraonu: »Pastirji drobnice so tvoji služabniki, mi in naši očetje.« Potem so rekli: »Prišli smo, da bi kot tujci prebivali v tej deželi; kajti ni paše za našo drobnico, ki jo imajo tvoji služabniki, ker lakota pritiska v kánaanski deželi. Zdaj pa prosimo, da bi smeli tvoji služabniki bivati v gošenski deželi.«
Faraon je tedaj rekel Jožefu: »Tvoj oče in tvoji bratje so prišli k tebi. Egiptovska dežela je pred teboj. V najboljšem delu dežele nasêli očeta in brate! Naj prebivajo v gošenski deželi! In če veš, da so med njimi zmožni možje, jih postavi za nadzornike moje živine!«
Potem je Jožef pripeljal očeta Jakoba in ga predstavil faraonu. Jakob je blagoslovil faraona. In faraon je rekel Jakobu: »Koliko let je tvojega življenja?« Jakob je rekel faraonu: »Dni mojega popotovanja je sto trideset let; malo jih je in huda so bila leta mojega življenja in ne dosegajo let življenja mojih očetov v dnevih njihovega popotovanja.« 10 Potem je Jakob blagoslovil faraona in odšel izpred faraonovega obličja.
11 Jožef je naselil očeta in brate in jim dal posest v egiptovski deželi, v najboljšem delu dežele, v Ramesésovi pokrajini, kakor je zapovedal faraon. 12 In Jožef je preskrboval očeta in brate in vso očetovo hišo z živežem po številu otrok.
Jožefova uprava v času lakote
13 V vsej deželi ni bilo kruha, kajti lakota je hudo pritiskala. Egiptovska in kánaanska dežela sta bili izčrpani od lakote. 14 Jožef je pobral ves denar, ki se je našel v egiptovski in v kánaanski deželi, za žito, ki so ga kupovali; in ta denar je spravil v faraonovo hišo. 15 Ko je pošel ves denar v egiptovski in v kánaanski deželi, so prihajali vsi Egipčani k Jožefu in govorili: »Daj nam kruha! Zakaj bi umirali pred teboj, ker je zmanjkalo denarja?« 16 Jožef je rekel: »Pripeljite svojo živino in dam vam ga v zameno zanjo, če je zmanjkalo denarja.« 17 Ko so pripeljali svojo živino k Jožefu, jim je dal živeža v zameno za konje, drobnico, govedo in osle. Tako jih je preskrbel za to leto z živežem v zameno za njihovo živino. 18 Ko je preteklo to leto, so tudi drugo leto prišli k njemu in mu rekli: »Ne moremo ti prikrivati, moj gospod, da je denar pošel in da je naša živina prešla v last mojega gospoda. Nič drugega ne ostaja pred mojim gospodom kakor naša telesa in naša zemlja. 19 Zakaj bi umirali pred tvojimi očmi s svojo zemljo vred? Kupi nas in našo zemljo za živež, pa bomo mi in naša zemlja zasužnjeni faraonu. Daj semena, da ostanemo pri življenju in ne umremo in da zemlja ne bo opustošena!« 20 Tako je Jožef kupil vso egiptovsko deželo za faraona, kajti vsak Egipčan je prodal svoje polje, ker jih je stiskala lakota; in dežela je postala faraonova lastnina.
21 Ljudstvo pa je preselil v mesta
Sam., gr. pa je naredil za sužnje.
od enega do drugega konca egiptovske pokrajine.
22 Le zemlje duhovnikov ni pokupil, kajti duhovniki so imeli od faraona določen dohodek in so živeli od tega dohodka, ki jim ga je dal faraon; zato jim ni bilo treba prodati zemlje.
23 Tedaj je Jožef rekel ljudstvu: »Glejte, danes sem kupil vas in vašo zemljo za faraona. Tu imate seme, da posejete zemljo. 24 Od pridelkov boste dali eno petino faraonu, štiri petine pa boste imeli kot seme za polje in kot hrano zase, za tiste, ki živijo v vaših hišah, in za hrano svojih otrok.« 25 Rekli so: »Ohranil si nam življenje. Da bi le našli naklonjenost v tvojih očeh, moj gospod, pa bomo radi za sužnje faraonu!« 26 Tako je Jožef naredil zakon o egiptovski zemlji, ki velja še danes, da gre petina faraonu. Samo zemlja duhovnikov ni postala faraonova.
Jakobova oporoka
27 Izrael se je naselil v egiptovski deželi v gošenski pokrajini. Dobili so jo v last, bili so rodovitni in so se silno namnožili. 28 Jakob pa je živel v egiptovski deželi sedemnajst let in vseh Jakobovih dni, let njegovega življenja, je bilo sto sedeminštirideset let.
29 Ko so se Izraelu približali dnevi njegove smrti, je poklical sina Jožefa in mu rekel: »Če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, položi, prosim, svojo roko pod moja ledja in izkaži mi dobroto in zvestobo; nikar me ne pokoplji v Egiptu! 30 Pri svojih očetih bi rad počival; pelji me nazaj iz Egipta in me pokoplji v njihovem grobišču!« Rekel je: »Storil bom po tvoji besedi.« 31 Ko je rekel: »Prisezi mi!« mu je prisegel. In Izrael se je priklonil proti vzglavju svoje postelje.
Jakob blagoslovi Jožefova sinova
48
Po teh dogodkih so sporočili Jožefu: »Tvoj oče je bolan.« Vzel je s seboj svoja sinova: Manáseja in Efrájima. Jakobu so povedali: »Tvoj sin Jožef prihaja k tebi.« Izrael je tedaj zbral moči in se usedel na postelji. Jakob je rekel Jožefu: »Bog Mogočni se mi je prikazal v Luzu v kánaanski deželi in me blagoslovil ter mi rekel: ›Naredil te bom rodovitnega in te namnožil in naredil bom iz tebe občestvo ljudstev. To deželo dajem tvojemu potomstvu za teboj v večno last. In tvoja sinova, ki sta se ti rodila v egiptovski deželi, preden sem prišel k tebi v Egipt, naj bosta moja: Efrájim in Manáse naj bosta moja kakor Ruben in Simeon. Toda tvoji otroci, rojeni za njima, naj bodo tvoji; po imenu svojih bratov naj se imenujejo pri svoji dediščini!‹
Ko sem prišel iz Mezopotamije, mi je v kánaanski deželi na poti umrla Rahela, ko je bilo še kos poti do Efráte. Tam sem jo pokopal, ob poti v Efráto, to je Betlehem.«
Ko je Izrael videl Jožefova sinova, je rekel: »Kdo sta ta dva?« Jožef je rekel očetu: »Moja sinova sta, ki mi ju je tukaj dal Bog.« Rekel je: »Pripelji ju, prosim, k meni, da ju blagoslovim!« 10 Izraelove oči so zaradi starosti postale motne, da ni mogel prav videti. Jožef ju je pripeljal bliže in Izrael ju je poljubil in objel. 11 Potem je Izrael rekel Jožefu: »Nisem mislil, da bom še videl tvoje obličje, a glej, Bog mi je dal videti tudi tvoja potomca.« 12 Nato ju je Jožef odmaknil od njegovih kolen in se priklonil z obrazom do tal.
13 Jožef je vzel oba, Efrájima s svojo desnico na Izraelovo levico in Manáseja s svojo levico na Izraelovo desnico ter ju primaknil blizu k njemu. 14 Izrael je iztegnil desnico in jo položil na Efrájimovo glavo, čeprav je bil mlajši, levico pa na Manásejevo glavo. Tako je prekrižal roki; ker je bil Manáse prvorojenec. 15 Potem je blagoslovil Jožefa, rekoč:
»Bog, pred čigar obličjem sta hodila moja očeta Abraham in Izak,
Bog, ki mi je bil pastir, odkar živim, do tega dne,
16 angel, ki me je rešil vsega hudega: naj blagoslovi ta mladeniča!
Naj se po njiju kliče moje ime in ime mojih očetov Abrahama in Izaka!
In razrasteta naj se v množico sredi dežele!«
17 Jožef je videl, da je njegov oče položil desnico na Efrájimovo glavo, to pa mu ni bilo všeč. Zato je prijel očetovo roko, da bi jo preložil z Efrájimove na Manásejevo glavo. 18 Rekel je očetu: »Ne tako, oče! Kajti ta je prvorojenec; polôži desnico na njegovo glavo!« 19 Oče pa ni hotel in je rekel: »Vem, moj sin, vem. Tudi iz njega bo nastalo ljudstvo in tudi on bo velik; toda njegov mlajši brat bo večji od njega in iz njegovih potomcev bo nastala polnost narodov.«
20 Blagoslovil ju je torej tisti dan in rekel:
»S teboj bo Izrael blagoslavljal, govoreč:
›Stôri te Bog kakor Efrájima in kakor Manáseja!‹«
Tako je postavil Efrájima pred Manáseja.
21 Izrael je rekel Jožefu: »Umrl bom, a Bog bo z vami in vas bo pripeljal nazaj v deželo vaših očetov. 22 Tebi dam en gorski hrbet več kakor tvojim bratom. Vzel sem ga iz rok Amoréjcev s svojim mečem in lokom.«
Jakob blagoslavlja svoje sinove
49
Jakob je poklical svoje sinove in rekel: »Zberite se, da vam naznanim, kaj se vam bo zgodilo v prihodnjih dnevih!
Zberite se in poslušajte, sinovi Jakobovi;
prisluhnite Izraelu, svojemu očetu!

Ruben, moj prvorojenec si,
moja moč in prvina moje moške moči,
preponosen in premočan.
Nestalen kakor voda, ne boš prvi,
ker si legel na posteljo svojega očeta;
takrat si oskrunil moje ležišče.

Simeon in Levi sta brata;
njuna meča sta orodje nasilja.
Moja duša naj ne hodi v njuno družbo,
naj se moja čast ne druži z njunim občestvom;
kajti v jezi sta pobila može,
podivjana pohabila bike.
Prekleta bodi njuna jeza, ker je silna,
in njuna togota, ker je okrutna!
Razdelil ju bom v Jakobu
in ju razkropil v Izraelu.

Juda, tebe bodo hvalili tvoji bratje.
Tvoja roka bo na tilniku sovražnikov,
priklanjali se ti bodo sinovi tvojega očeta.
Juda je mlad lev;
od plena, moj sin, si se vzdignil.
Sklonil se je, se ulegel kakor lev
in kakor levinja; kdo si ga drzne dražiti?
10 Ne bo se umaknilo žezlo od Juda,
ne vladarska palica izmed njegovih nog,
dokler ne pride tisti, ki mu pripada,
Ali dokler ne pride Šilo ali dokler ne pride v Šilo.
in njemu bodo ljudstva pokorna.
11 Za trto bo privezoval oslička
in za žlahten trs mladiča oslice;
v vinu bo pral svojo obleko,
v grozdni krvi svoje oblačilo.
12 Iskré se mu oči od vina
in zobje so mu beli od mleka.

13 Zábulon prebiva ob morskem bregu,
tam na obrežju ladij,
na Sidón se s hrbtom naslanja.

14 Isahár je koščen osel,
ki leži med ograjami.
15 Videl je, da je počivališče dobro
in da je dežela prijetna;
zato je pripognil pleča za breme,
se udinjal za suženjsko delo.

16 Dan
Tj. ‘sodil je’.
bo sodil svoje ljudstvo
kakor eden od Izraelovih rodov.
17 Dan bo kakor kača ob poti,
gad bo ob stezi,
ki piči konja v kopita,
da pade jezdec vznak.

18 Tvojo rešitev pričakujem, Gospod!

19 Gad, bojne čete pritiskajo nanj,
a on jim pritiska na pete.

20 Aser ima hrane v obilju,
on daje kraljevske slaščice.

21 Neftáli je spuščena košuta,
lepe jelenčke koti.
Ali daje besede ljubkosti.

22 Rodovitna mladika je Jožef,
rodovitna mladika ob studencu,
ki se vzpenja po zidu.
23 Dražijo ga in obstreljujejo,
lokostrelci ga preganjajo.
24 Toda trden ostaja njegov lok
in gibčne njegove lakti in roke.
To ima od Močnega Jakobovega,
od tam prihaja Pastir, Izraelova Skala.
25 Bog tvojega očeta naj ti pomaga,
Bog Mogočni naj te blagoslavlja
z blagoslovi neba od zgoraj,
z blagoslovi brezna od spodaj,
z blagoslovi prsi in materinega naročja.
26 Blagoslóvi tvojega očeta
so presegli blagoslove večnih gorá,
meje
Ali hrepenenje, poželenje.
večnih gričev.
Naj pridejo na Jožefovo glavo,
na tême posvečenega med brati!

27 Benjamin je volk, ki trga;
zjutraj požira plen,
zvečer razdeljuje ulov.«
Jakob umre
28 Vsi ti so Izraelovi dvanajsteri rodovi in to jim je govoril njihov oče, ko jih je blagoslavljal. Vsakega je blagoslovil s posebnim blagoslovom. 29 Potem jim je zapovedal in rekel: »Pridružen bom svojim ljudem; pokopljite me pri mojih očetih v votlini na polju Hetejca Efróna, 30 v votlini, ki je na polju Mahpéli nasproti Mamreju v kánaanski deželi! Polje je kupil Abraham od Hetejca Efróna za grobišče. 31 Tam so pokopali Abrahama in njegovo ženo Saro, tam so pokopali Izaka in njegovo ženo Rebeko in tam sem pokopal Leo. 32 Polje in votlina na njem sta bila kupljena od Hetovih sinov.«
33 Ko je Jakob nehal zapovedovati sinovom, je potegnil noge nazaj na posteljo. Potem je izdihnil in bil pridružen svojim ljudem.
Jakobov pogreb
50
Tedaj se je Jožef vrgel na obličje svojega očeta, jokal nad njim in ga poljubljal. Potem je zapovedal svojim služabnikom zdravnikom, naj njegovega očeta balzamirajo. In zdravniki so balzamirali Izraela. To je trajalo štirideset dni, kajti toliko dni je potrebnih za balzamiranje. Egipčani pa so ga objokovali sedemdeset dni.
Ko so pretekli dnevi njegovega objokovanja, je Jožef spregovoril faraonovi hiši in rekel: »Če sem našel naklonjenost v vaših očeh, govorite, prosim, faraonu in recite: Moj oče me je zaprisegel in rekel: ›Glej, umiram; v grobu, ki sem si ga izkopal v kánaanski deželi, me pokoplji!‹ Zdaj bi torej rad odšel, da pokopljem očeta; potem se vrnem.« Faraon je rekel: »Pojdi in pokoplji očeta, kakor te je zaprisegel!« In Jožef je šel, da pokoplje očeta. Z njim so šli vsi faraonovi služabniki, starešine njegove hiše in vsi starešine egiptovske dežele, vsa Jožefova hiša, njegovi bratje in hiša njegovega očeta. Le otroke, drobnico in govedo so pustili v gošenski deželi.
Tudi vozovi in konjeniki so šli z njim, tako da je bil sprevod zelo mogočen.
10 Ko so prišli do Goren Atáda, ki leži onkraj Jordana, so imeli veliko žalno slovesnost. Priredil je svojemu očetu sedemdnevno žalovanje. 11 Ko so Kánaanci, prebivalci dežele, videli žalovanje v Goren Atádu, so rekli: »To je slovesno žalovanje Egipčanov!« Zato so ta kraj, ki je onkraj Jordana, imenovali Abél Micrájim.
Tj. ‘žalovanje Egipčanov’.
12 Sinovi so Jakobu storili, kakor jim je bil zapovedal. 13 Odnesli so ga v kánaansko deželo in ga pokopali v votlini na polju Mahpéle, na polju, ki ga je bil Abraham kupil od Hetejca Efróna za grobišče nasproti Mamreju.
14 Potem ko je Jožef pokopal svojega očeta, se je vrnil v Egipt, on, njegovi bratje in vsi, ki so šli z njim pokopavat očeta.
Jožefovi zadnji dnevi in njegova smrt
15 Ko so Jožefovi bratje videli, da je oče umrl, so rekli: »Kaj, če nas bo Jožef sovražil in nam hotel povrniti vse húdo, ki smo mu ga prizadeli!« 16 Pristopili so k
Tako gr., sir.; hebr. Zapovedali so.
Jožefu in rekli: »Tvoj oče je pred smrtjo zapovedal in rekel: 17 ›Tako recite Jožefu: Oh, odpusti vendar hudodelstvo svojih bratov in njihov greh!‹ Res so ti prizadeli húdo, a odpusti vendar zdaj hudodelstvo služabnikov Boga tvojega očeta!« Ko so mu to govorili, se je Jožef zjokal.
18 Tedaj so prišli tudi njegovi bratje, se vrgli predenj in rekli: »Glej, tvoji sužnji smo!« 19 Jožef jim je rekel: »Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga? 20 Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. 21 Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.« Tako jih je tolažil in jim govoril na srce.
22 Jožef je prebival v Egiptu, on in hiša njegovega očeta. Živel pa je sto deset let 23 in videl tretji rod Efrájimovih sinov. Tudi sinovi Manásejevega sina Mahírja so se rodili Jožefu na kolenih. 24 Potem je Jožef rekel bratom: »Umrl bom. Bog pa vas bo gotovo obiskal in vas popeljal iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu.« 25 Jožef je zaprisegel Izraelove sinove in rekel: »Gotovo vas bo Bog obiskal; takrat odnesite moje kosti od tod!«
26 Jožef je umrl star sto deset let. Balzamirali so ga in položili v krsto v Egiptu.

Slovenski standardni prevod, © 1996, 2003 Svetopisemska družba Slovenije


Kratki videi o Svetem pismu
Projekt
Sveto pismo
Nova zaveza v sodobnem jeziku. Brezplačno na voljo v elektronskih formatih.
Življenje
z Jezusom
Zadnja sprememba programa:  7.4.2020, do zdaj izpisanih odlomkov: 86.708.572, danes: 32.098
Čas izvajanja programa: 0.07s

Podari svojemu bližnjemu darilo z vsebino. Svetopisemsko vsebino :). Prebrskaj po letošnji praznicni ponudbi.

Adventna akcija 2021

To visoko-kakovostno Sveto pismo je odlicno darilo za posebne priložnosti kot so poroke, obletnice, svete birme, rojstni dnevi, .. Zaradi dodatnih pripomockov (razlage, opombe, reference, indeks,...) bo prejemnik lažje razumel vsebino te najbolj brane knjige na Svetu.

Podpri nas, nic te ne stane

Naloži si sveto pismo v elektronski obliki za svoj e-bralnik.

Si težko vzameš cas za branje Božje besede? Zakaj ji torej ne prisluhneš?

Poznaš osnovno sporocilo Svetega pisma? Vstopi v dramo Svetega pisma!

Nekaj nasvetov za branje Svetega pisma.

Ne veš, kako se lotiti branja Svetega pisma? Zate smo pripravili nekaj bralnih nacrtov, ki ti bodo pomagali narediti prve korake.