7 Povedali so Savlu, da je David prišel v Keílo. Rekel je: »Bog mi ga je dal v roko, kajti zaprl se je, ko je prišel v mesto z vrati in zapahom.« 8 In Savel je sklical vse ljudstvo na boj, da bi šli v Keílo oblegat Davida in njegove može. 9 Ko je David izvedel, da Savel naklepa zlo proti njemu, je rekel duhovniku Abjatárju: »Prinesi efód!« 10 Potem je David rekel: »Gospod, Izraelov Bog! Tvoj služabnik je zagotovo slišal, da Savel namerava priti v Keílo, da bi pokončal mesto zaradi mene. 11 Ali me bodo prebivalci Keíle izročili njemu v roke? Ali bo Savel prišel, kakor je slišal tvoj služabnik? Gospod, Izraelov Bog, prosim, povej svojemu služabniku!« Gospod je rekel: »Prišel bo.« 12 David je rekel: »Ali bodo prebivalci Keíle izročili mene in moje može Savlu v roke?« Gospod je rekel: »Bodo izročili.« 13 Tedaj so se vzdignili David in njegovi možje – okrog šeststo mož – in odšli iz Keíle ter se pomikali sem in tja. Ko so povedali Savlu, da je David ušel iz Keíle, je opustil pohod.

14 David je bival v puščavi v skalnatih utrdbah, bival je na gorovju v Zifski puščavi. Savel ga je iskal vse dni, a Bog mu ga ni dal v roko. 15 David je videl, da se je Savel odpravil iskat njegovo dušo. Bil je v Zifski puščavi v Horéši. 16 Savlov sin Jonatan pa se je vzdignil in šel k Davidu v Horéšo in krepil njegovo roko v Bogu. 17 Rekel mu je: »Ne boj se, kajti roka mojega očeta Savla te ne bo našla. Ti boš kraljeval nad Izraelom in jaz bom drugi za teboj. Tudi moj oče Savel to ve.« 18 In sta sklenila zavezo pred Gospodom. David je bival v Horéši, Jonatan pa je odšel na svoj dom.

19 Tedaj so prišli Zífovci k Savlu v Gíbeo in rekli: »Ali se David ne skriva pri nas v skalnatih utrdbah v Horéši na griču Hahíla, ki je desno od Ješimóna? 20 Zdaj torej pridi, o kralj, prav kakor želi tvoja duša, na nas pa je, da ga izročimo kralju v roko.« 21 Savel je rekel: »Bodite blagoslovljeni od Gospoda, ker sočustvujete z menoj! 22 Pojdite torej, ponovno se prepričajte, poizvedite in poglejte kraj, kjer je njegova noga. Kdo ga je videl tam? Kajti rekli so mi, da je zelo premeten. 23 Poglejte in poizvedite po vseh skrivališčih, kjer bi se utegnil skrivati. Nato se zagotovo vrnite k meni! Šel bom z vami, in če je v deželi, ga bom poiskal med vsemi Judovimi tisoči.«

24 Vstali so in šli pred Savlom v Zif. David in njegovi možje pa so bili v Maónski puščavi, v stepi, desno od pustinje. 25 Tedaj so ga šli Savel in njegovi možje iskat. Sporočili so Davidu, pa se je spustil v pečino in bival v Maónski puščavi. Ko je Savel to slišal, je zasledoval Davida v Maónski puščavi. 26 Savel je šel po eni strani pogorja, David s svojimi možmi pa po drugi strani pogorja. David je hitel, da bi ušel pred Savlom. Savel in njegovi možje pa so že obkrožali Davida in njegove može, da bi jih ujeli. 27 Kar pride k Savlu sel s sporočilom: »Pridi hitro, kajti Filistejci so vdrli v deželo!« 28 Savel se je vrnil, nehal zasledovati Davida in šel Filistejcem nasproti. Zato se ta kraj imenuje Skala ločitve.

David je šel od tam in bival v skalnatih utrdbah pri En Gediju. Ko pa se je Savel vrnil od Filistejcev, so mu sporočili in rekli: »Glej, David je v engedijski puščavi.« 3 Savel je vzel tri tisoč mož, izbranih iz vsega Izraela, ter šel iskat Davida in njegove može pred Skale divjih koz. 4 Prišel je k ovčjim stajam ob poti. Tam je bila votlina in Savel je šel vanjo, da bi opravil potrebo. Na dnu votline pa so sedeli David in njegovi možje. 5 Tedaj so Davidu rekli njegovi možje: »Glej, to je dan, o katerem ti je govoril Gospod: ›Glej, dajem ti tvojega sovražnika v tvojo roko, da mu storiš, kakor je dobro v tvojih očeh.‹« David je vstal in na skrivaj odrezal konec Savlovega plašča. 6 Potem pa je Davidu bílo srce, ker je odrezal konec Savlovega plašča. 7 Rekel je svojim možem: »Gospod me obvaruj, da bi storil kaj takega svojemu gospodu, maziljencu Gospodovemu, da bi iztegnil svojo roko po njem! Saj je Gospodov maziljenec!« 8 S temi besedami je zavrnil svoje može in jim ni pustil, da bi se vzdignili proti Savlu.

Ko pa je Savel vstal iz votline in šel na pot, 9 je tudi David vstal za njim. Ko je prišel iz votline, je zaklical za Savlom: »Moj gospod kralj!« Savel se je ozrl, David pa se je pripognil z obrazom do tal in se mu poklonil. 10 Nato je David rekel Savlu: »Zakaj poslušaš govorice ljudi, ki pravijo: ›Glej, David išče tvojo pogubo?‹ 11 Glej, ta dan so videle tvoje oči, da te je Gospod danes v votlini dal meni v roko. Rekli so mi, naj te ubijem. Pa sem ti prizanesel in dejal: ›Ne bom iztegnil roke po svojem gospodu, kajti Gospodov maziljenec je.‹ 12 Glej vendar, moj oče, glej konec svojega plašča v moji roki! Zares, po tem, da sem odrezal konec tvojega plašča, pa te vendarle nisem ubil, spoznaj in sprevidi, da v moji roki ni hudobije in upora in da se nisem pregrešil proti tebi. Ti pa prežiš na moje življenje, da ga vzameš! 13 Gospod naj sodi med menoj in teboj! Gospod naj me maščuje nad teboj, a moja roka se te ne bo lotila. 14 Kakor pravi star pregovor: ›Od krivičnih izhaja krivica,‹ toda moja roka se te ne bo lotila. 15 Za kom se je odpravil Izraelov kralj? Koga preganjaš? Mrtvega psa! Navadno bolho! 16 Gospod naj bo sodnik in naj razsodi med menoj in teboj! Naj vidi in naj vodi mojo pravdo in naj mi pomaga do pravice pred teboj!«

17 Ko je David nehal Savlu govoriti te besede, je Savel rekel: »Je to tvoj glas, moj sin David?« In Savel je povzdignil svoj glas in se razjokal. 18 Rekel je Davidu: »Pravičnejši si od mene, kajti ti si mi izkazoval dobro, jaz pa sem tebi izkazoval húdo. 19 Danes si mi povedal, kaj si mi storil dobrega, kako me je Gospod predal tebi v roko, pa me nisi ubil. 20 Kajti, če kdo najde svojega sovražnika, mar ga pusti mirno oditi? Gospod naj ti poplača z dobrim za to, kar si mi danes storil! 21 Zdaj, glej, vem, da boš zagotovo kralj in da se bo Izraelovo kraljestvo utrdilo v tvoji roki. 22 Zdaj pa mi prisezi pri Gospodu, da ne boš zatrl mojega zaroda za menoj in ne boš iztrebil mojega imena iz hiše mojega očeta!« 23 David je prisegel Savlu. Potem je Savel odšel v svojo hišo, David in njegovi možje pa so šli v trdnjavo.