1 Gospod je rekel Mojzesu in Aronu v egiptovski deželi: 2 »Ta mesec naj vam bo začetek mesecev, naj vam bo prvi med meseci v letu! 3 Govorita vsej Izraelovi skupnosti in recita: ›Deseti dan tega meseca naj si vsak priskrbi po eno jagnje za očetno hišo, po eno jagnje za hišo. 4 Če pa je hiša premajhna za eno jagnje, naj ga vzame skupaj s svojim sosedom, ki je najbližji njegovi hiši, po številu duš; na jagnje štejte po tem, koliko more vsak pojesti! 5 Jagnje pa naj vam bo neoporečno, eno leto star samec. Morete ga vzeti izmed ovc ali izmed koz. 6 Hranite ga do štirinajstega dneva tega meseca!

Potem naj ga vsa zbrana Izraelova skupnost proti večeru zakolje. 7 Vzamejo naj nekaj krvi in z njo pomažejo podboja in naddurje hiš, v katerih ga bodo jedli.

8 Tisto noč naj jedo meso, pečeno na ognju, in nekvašeni kruh; z grenkimi zelišči naj ga jedo. 9 Ne jejte od njega nič surovega, tudi ne kuhanega na vodi, marveč na ognju pečeno, skupaj z glavo, nogami in drobovjem! 10 Ne puščajte od njega do jutra ničesar! Kar pa bi ostalo od njega do jutra, sežgite v ognju! 11 Takole ga jejte: imejte ledja prepasana, sandale na nogah in palico v roki; jejte ga naglo!

To je pasha za Gospoda. 12 To noč pojdem skoz egiptovsko deželo in udarim vse prvorojence v egiptovski deželi, od človeka do živine, in opravim sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi. Jaz sem Gospod. 13 Tedaj bo za vas kri znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas; pri vas ne bo morilne šibe, ko udarim egiptovsko deželo.

14 Ta dan naj vam bo v spomin in praznujte ga kot Gospodov praznik; iz roda v rod ga praznujte kot večni zakon! 15 Sedem dni jejte nekvašeni kruh!

Že prvi dan odstranite kvas iz svojih hiš! Kajti kdor koli bo od prvega do sedmega dne jedel kaj kvašenega, bo iztrebljen iz Izraela. 16 Prvi in sedmi dan imejte svet shod! Ta dva dneva ne opravljajte nobenega dela, samo to si pripravite, kar kdo pojé! 17 Obhajajte torej praznik nekvašenega kruha! Kajti ravno ta dan sem izpeljal vaše čete iz egiptovske dežele; zato obhajajte ta dan iz roda v rod kot večni zakon! 18 Nekvašeni kruh jejte od večera štirinajstega dneva prvega meseca do večera enaindvajsetega dneva tega meseca! 19 Sedem dni naj se ne najde kvas v vaših hišah; kajti vsak, kdor koli bo jedel kaj kvašenega, bodisi tujec ali domačin, bo iztrebljen iz Izraelove skupnosti. 20 Nič kvašenega ne smete jesti; v vseh svojih bivališčih jejte nekvašeni kruh!‹«

21 Mojzes je poklical vse Izraelove starešine in jim rekel: »Pojdite in si priskrbite živali za svoje družine ter zakoljite pashalno jagnje! 22 Vzemite šop hizopa in ga pomočite v kri v skledi in z njo pomažite naddurje in podboja! Nobeden izmed vas naj do jutra ne hodi ven skozi vrata svoje hiše. 23 Gospod pojde mimo, da udari Egipt. Ko bo videl kri na naddurju in na podbojih, pojde Gospod mimo vrat in ne bo pustil, da bi Pokončevalec vstopal v vaše hiše in pobijal. 24 Izpolnjujte to kot zakon zase in za svoje sinove na veke!

25 Ko pridete v deželo, ki vam jo bo Gospod dal, kakor je obljubil, opravljajte ta obred! 26 In kadar vas vaši sinovi vprašajo: ›Kaj pomeni ta obred?‹ 27 recite: ›To je daritev pashe za Gospoda, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je udaril Egipčane, naše hiše pa rešil.‹«

Tedaj je ljudstvo pokleknilo in se priklonilo. 28 Izraelovi sinovi so šli in storili tako; kakor je Gospod zapovedal Mojzesu in Aronu, tako so storili.

29 Opolnoči je Gospod udaril vse prvorojence v egiptovski deželi, od faraonovega prvorojenca, ki je sedèl na prestolu, do prvorojenca jetnika, ki je bil v ječi, in vse prvence živine. 30 Faraon, vsi njegovi služabniki in vsi Egipčani so ponoči vstali. Nastalo je veliko vpitje po Egiptu, kajti ni bilo hiše, v kateri ne bi imeli mrliča. 31 Še ponoči je faraon poklical Mojzesa in Arona in rekel: »Vstanite, odidite izmed mojega ljudstva, vidva in Izraelovi sinovi, in pojdite, služite Gospodu, kakor sta rekla! 32 Tudi drobnico in govedo vzemite, kakor sta rekla! Pojdita in še mene blagoslovita!« 33 Egipčani so ljudstvo silili, da bi odšlo kar le mogoče hitro; govorili so namreč: »Vsi bomo pomrli.« 34 Tedaj je ljudstvo vzelo testo, preden se je skvasilo. Nečke so zavili v plašče in jih zadeli na rame.

35 Izraelovi sinovi so storili po Mojzesovem naročilu in prosili Egipčane za srebrne in zlate predmete in oblačila. 36 In Gospod je priskrbel ljudstvu naklonjenost pri Egipčanih, tako da so jim izpolnili prošnje. Tako so oplenili Egipčane.

37 Izraelovi sinovi so se odpravili iz Ramesésa v Sukót, kakih šeststo tisoč pešcev, mož brez otrok. 38 Tudi dosti drugih ljudi je šlo z njimi ter drobnica in govedo, silno veliko živine. 39 Iz testa, ki so ga prinesli iz Egipta, so spekli nekvašene podpepelnike, ker ni bilo skvašeno. Ker so jih izgnali iz Egipta, se niso mogli muditi in si tudi popotnice niso pripravili.

40 Časa, ki so ga Izraelovi sinovi prebili v Egiptu, je bilo štiristo trideset let. 41 Po štiristo tridesetih letih so ravno ta dan vse Gospodove čete odšle iz egiptovske dežele. 42 To je bila noč bedenja za Gospoda, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele. To noč naj bedijo za Gospoda vsi Izraelovi sinovi iz roda v rod.

43 Gospod je rekel Mojzesu in Aronu: »To je zakon za pashalno jagnje. Noben tujec naj ne je od njega! 44 Vsak suženj pa, kupljen za denar, sme jesti od njega, če ga obrežeš. 45 Začasni prebivalec in najemnik naj ne jesta od njega! 46 Jedo naj ga v isti hiši; ne nosite mesa iz hiše in ne zlomite na njem nobene kosti! 47 Vsa Izraelova skupnost naj ga obhaja. 48 Če prebiva pri tebi tujec in hoče obhajati pasho za Gospoda, naj obrežejo vse njegove moške. Potem sme pristopiti, da ga obhaja, in naj bo kakor domačin. Nihče pa, ki ni obrezan, ne sme jesti od njega! 49 Ena postava naj bo za domačina in za tujca, ki prebiva sredi med vami.«

50 Vsi Izraelovi sinovi so to storili; kakor je bil Gospod zapovedal Mojzesu in Aronu, tako so storili. 51 Ravno tisti dan je Gospod izpeljal Izraelove sinove iz egiptovske dežele, razvrščene po četah.

1 Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: 2 »Posvéti mi vse prvorojeno! Kar koli prvo odpre materino naročje pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini, je moje.«

3 Mojzes je rekel ljudstvu: »Spominjajte se tega dneva, ko ste odšli iz Egipta, iz hiše sužnosti; kajti z močno roko vas je Gospod izpeljal od tod. Ne jejte torej nič kvašenega! 4 Danes odhajate, v mesecu abíbu. 5 Ko te Gospod pripelje v deželo Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Hivéjcev in Jebusejcev, o kateri je prisegel tvojim očetom, da ti jo da, deželo, v kateri se cedita mleko in med, tedaj opravljaj v tem mesecu ta obred! 6 Sedem dni jej nekvašeni kruh, sedmi dan pa naj bo praznik za Gospoda! 7 Nekvašeni kruh jej sedem dni in po vsej tvoji pokrajini naj ne bo pri tebi nič kvašenega in nič kvasa! 8 In svojemu sinu na ta dan povej in reci: ›To je zaradi tega, kar je Gospod storil zame, ko sem šel iz Egipta.‹ 9 Naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, zato da bo Gospodova postava v tvojih ustih! Kajti z močno roko te je Gospod izpeljal iz Egipta. 10 Izpolnjuj ta zakon iz leta v leto ob času, ki je določen zanj!

11 Ko te Gospod pripelje v deželo Kánaancev, kakor je prisegel tebi in tvojim očetom, in ko ti jo da, 12 tedaj določi za Gospoda, kar koli prvo odpre materino naročje! Tudi vsak prvenec tvoje živine, če je samec, je Gospodov. 13 Vsakega prvenca osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlômi tilnik! Odkupi pa pri svojih sinovih vsakega človeškega prvorojenca!

14 In ko te jutri tvoj sin vpraša ter reče: ›Kaj je to?‹ mu reci: ›Z močno roko nas je Gospod izpeljal iz Egipta, iz hiše sužnosti. 15 Ko se je faraon trdovratno branil, da bi nas pustil oditi, je Gospod pomoril vse prvorojence v egiptovski deželi od človekovega prvorojenca do prvenca živine; zato darujem Gospodu vse, kar prvo odpre materino naročje, če je samec, in odkupim vsakega prvorojenca svojih sinov.‹ 16 In naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za čelni nakit med tvojimi očmi, da nas je Gospod z močno roko izpeljal iz Egipta.«

17 Ko je faraon odpustil ljudstvo, jih Bog ni peljal po poti dežele Filistejcev, čeprav je bila blizu. Bog je namreč rekel: »Da bi se ljudstvo morda ne skesalo, ko bi videlo vojsko, in se ne bi vrnilo v Egipt!« 18 Zato je Bog napotil ljudstvo po puščavski poti proti Trstičnemu morju. In Izraelovi sinovi so v bojnem redu odšli iz egiptovske dežele. 19 Mojzes je vzel s seboj Jožefove kosti; kajti Jožef je s prisego zavezal Izraelove sinove in rekel: »Gotovo vas bo Bog obiskal. Takrat odnesite moje kosti s seboj od tod!« 20 Odpravili so se iz Sukóta in se utaborili v Etámu na robu puščave. 21 Gospod pa je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po poti, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil in so lahko hodili podnevi in ponoči. 22 Oblačni steber se podnevi ni umaknil izpred ljudstva in ognjeni steber ne ponoči.

1 Prišli so farizeji in saduceji. Da bi ga preizkušali, so ga prosili, naj jim pokaže kako znamenje z neba. 2 On pa je odgovoril; dejal je: »Ko se zvečeri, pravite: ›Lepo bo; kajti nebo žari,‹ 3 in zjutraj: ›Danes bo viharno; nebo temačno žari.‹ Obličje neba torej znate presojati, znamenj časov pa ne morete. 4 Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano znamenje razen Jonovega znamenja.« In zapustil jih je ter odšel.

5 Ko so učenci šli na drugo stran, so pozabili s seboj vzeti kruh. 6 Jezus jim je rekel: »Pazíte in varujte se farizejskega in saducejskega kvasa!« 7 Oni pa so med seboj razpravljali in govorili: »Kruha nismo vzeli s seboj.« 8 Jezus je to vedel in rekel: »Maloverni, zakaj govorite med seboj: ›Kruha nimamo.‹ 9 Ali še vedno ne razumete in se ne spominjate petih hlebov za pet tisoč mož in koliko košar ste nabrali? 10 In sedmih hlebov za štiri tisoč mož in koliko košev ste nabrali? 11 Kako da ne razumete, da vam nisem rekel o kruhu: ›Varujte se farizejskega in saducejskega kvasa!‹« 12 Takrat so šele doumeli, da ni rekel, naj se varujejo krušnega kvasa, temveč farizejskega in saducejskega nauka.

13 Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« 14 Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« 15 Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« 16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« 17 Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. 18 Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. 19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« 20 Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.

21 Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. 22 Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« 23 On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« 24 Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. 25 Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. 26 Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? 27 Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu. 28 Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu.«