1 Potem se je zgodilo tole. Davidov sin Absalom je imel lepo sestro, ki ji je bilo ime Tamara. Davidov sin Amnón se je zaljubil vanjo. 2 Amnón je zaradi svoje sestre Tamare od muke zbolel, kajti bila je devica in Amnónu se je zdelo nemogoče, da bi ji kaj storil. 3 Amnón pa je imel prijatelja z imenom Jonadáb, ki je bil sin Šimája, Davidovega brata. Jonadáb je bil zelo premeten mož. 4 Rekel mu je: »Zakaj, o kraljevi sin, iz jutra v jutro tako hiraš? Mi ne bi povedal?« In Amnón mu je rekel: »Ljubim Tamaro, sestro svojega brata Absaloma.« 5 Jonadáb mu je rekel: »Lezi v svojo posteljo in se delaj bolnega. Ko te tvoj oče pride obiskat, mu reci: ›Naj pride, prosim, moja sestra Tamara, da mi dá jesti. Naj pripravi jed pred mojimi očmi, tako da bom videl in bom jedel iz njene roke.‹« 6 Amnón je legel in se delal bolnega. Ko ga je prišel kralj obiskat, je Amnón rekel kralju: »Naj pride, prosim, moja sestra Tamara in pripravi pred mojimi očmi nekaj kolačev, da bom jedel iz njene roke.«

7 David je poslal Tamari na dom sporočilo: »Pojdi v hišo svojega brata Amnóna in mu pripravi jed!« 8 Tamara je šla v hišo svojega brata Amnóna, ki je ležal. Vzela je testo, ga zgnetla, pripravila kolače pred njegovimi očmi in jih spekla. 9 Potem je vzela ponev in jih iztresla pred njim, pa ni hotel jesti. Rekel je: »Pošljite vse proč!« Ko so vsi odšli izpred njega, 10 je Amnón rekel Tamari: »Prinesi jed v sobo, da bom jedel iz tvoje roke.« Tamara je vzela kolače, ki jih je pripravila, in jih prinesla svojemu bratu Amnónu v sobo. 11 Ko se mu je približala, da bi jedel, jo je zgrabil in ji rekel: »Pridi, moja sestra, lezi z mano!« 12 Rekla mu je: »Ne, moj brat, nikar mi ne delaj sile, kajti tako se ne dela v Izraelu! Ne smeš storiti te norosti! 13 Kam naj se sicer denem s svojo sramoto? In ti bi bil kakor kateri izmed norcev v Izraelu. Daj, prosim, govori s kraljem, saj ti me ne bo odrekel.« 14 Pa ni hotel poslušati njenega glasu, ampak jo je obvladal, ji storil silo in ležal z njo.

15 Potem pa jo je Amnón zasovražil s silno velikim sovraštvom. Zares, sovraštvo, s katerim jo je zasovražil, je bilo večje kakor ljubezen, s katero jo je bil ljubil. Rekel ji je: »Vstani, pojdi!« 16 Rekla mu je: »Nikar! Ta krivica, da bi me izgnal, bi bila še večja od one druge, ki si mi jo storil!« Pa je ni hotel poslušati. 17 Poklical je služabnika, ki mu je stregel, in rekel: »Spravite tole ven izpred mene na cesto in zapahni vrata za njo!« 18 Nosila pa je povrhu dolgo haljo, kajti tako so se od nekdaj oblačile kraljeve hčere, ki so bile device. Njegov strežnik jo je torej izgnal na cesto in zapahnil vrata za njo. 19 Tamara pa si je dala pepel na glavo, pretrgala dolgo haljo, ki jo je imela povrhu, si položila roko na glavo, odšla in grede na glas jokala.

20 Njen brat Absalom ji je rekel: »Ali je bil tvoj brat Amnón pri tebi? Potem zdaj, moja sestra, molči! Tvoj brat je, ne ženi si te reči k srcu!« Tako je ostala Tamara zapuščena v hiši svojega brata Absaloma. 21 Ko je kralj David vse te reči slišal, se je zelo razsrdil. 22 Absalom pa ni govoril z Amnónom ne hudega ne dobrega, kajti Absalom je sovražil Amnóna, ker je storil silo njegovi sestri Tamari.

23 Minili sta dve leti. Absalomu so strigli ovce v Báal Hacórju pri Efrájimu in povabil je vse kraljeve sinove. 24 Prišel je h kralju in rekel: »Glej, pri tvojem hlapcu strižejo. Naj gredo, prosim, kralj in njegovi služabniki s tvojim hlapcem!« 25 Kralj je rekel Absalomu: »Ne, moj sin, naj ne gremo vsi, da ti ne bomo nadležni.« In čeprav ga je silil, ni hotel iti, pač pa ga je blagoslovil. 26 Absalom pa je rekel: »Če ne, pa naj gre, prosim, moj brat Amnón z nami.« Kralj mu je rekel: »Zakaj naj bi šel s tabo?« 27 Absalom pa ga je silil in tako je poslal z njim Amnóna in vse kraljeve sinove.

28 Absalom pa je zapovedal svojim hlapcem in rekel: »Glejte, kdaj bo Amnón od vina dobre volje, in ko vam rečem, tedaj udarite Amnóna in ga usmrtite! Ne bojte se! Ali vam nisem jaz zapovedal? Bodite močni in junaški!« 29 Absalomovi hlapci so storili z Amnónom, kakor je Absalom zapovedal. Tedaj so se vzdignili vsi kraljevi sinovi, zajahali vsak svojega mezga in zbežali.

30 Ko so bili še na poti, je do Davida prišla novica: »Absalom je pobil vse kraljeve sinove, niti eden od njih ni ostal.« 31 Kralj je vstal, pretrgal svoja oblačila in legel na zemljo. Tudi vsi njegovi služabniki so stali s pretrganimi oblačili. 32 Tedaj je spregovoril Jonadáb, sin Davidovega brata Šimája, in rekel: »Naj moj gospod ne govori, da so umorili vse mladeniče, kraljeve sinove, kajti samo Amnón je mrtev. Saj je bil na Absalomovih ustih ta naklep od dne, ko je storil silo njegovi sestri Tamari. 33 Naj si torej moj gospod kralj tega ne jemlje k srcu, češ da so vsi kraljevi sinovi mrtvi, kajti samo Amnón je mrtev.« 34 Absalom pa je pobegnil.

Mladenič, ki je bil na straži, je povzdignil oči in pogledal, in glej, veliko ljudstva je prihajalo po poti za njim s pobočja gore. 35 Jonadáb je rekel kralju: »Glej, kraljevi sinovi prihajajo. Kakor je govoril tvoj hlapec, tako se je zgodilo.« 36 Komaj je nehal govoriti, glej, so prišli kraljevi sinovi, povzdignili svoj glas in zajokali. Tudi kralj in vsi njegovi služabniki so silno jokali.

37 Absalom je pobegnil in odšel k Amihúdovemu sinu Talmáju, kralju v Gešúrju. David pa je vse dni žaloval za svojim sinom. 38 Tako je Absalom pobegnil in odšel v Gešúr in bil tam tri leta. 39 Kralj David pa je nehal preganjati Absaloma, kajti potolažil se je zaradi Amnóna, ki je bil mrtev.