1 Ko je Cerújin sin Joáb spoznal, da se je kraljevo srce nagnilo k Absalomu, 2 je poslal v Tekóo in od tam pripeljal modro ženo. Rekel ji je: »Delaj se, kakor da žaluješ, obleci si žalno obleko, ne mazili se z oljem, ampak bodi kakor žena, ki že mnogo dni žaluje za mrtvim. 3 Pojdi h kralju in mu govôri takole.« In Joáb je položil besede v njena usta.

4 Žena iz Tekóe je torej prišla h kralju. Padla je z obrazom na zemljo, se mu poklonila in rekla: »Pomagaj, o kralj!« 5 Kralj ji je rekel: »Kaj ti je?« In je rekla: »Oh, vdova sem, mož mi je umrl. 6 Tvoja dekla je imela dva sina. Pa sta se sprla na polju. Nikogar ni bilo, da bi ju ločil, in tako je eden udaril drugega in ga usmrtil. 7 In glej, vsa rodbina se je vzdignila proti tvoji dekli in rekla: ›Izroči njega, ki je ubil svojega brata, da ga usmrtimo za življenje njegovega brata, ki ga je ubil, in pokončamo tudi dediča.‹ Tako bodo ugasili oglje, ki mi je preostalo, ko na obličju zemlje mojemu možu ne bodo pustili ne imena ne potomstva.« 8 Kralj je rekel ženi: »Pojdi v svojo hišo! Odločil bom v tvoj prid.« 9 Žena iz Tekóe pa je rekla kralju: »Na meni, moj gospod kralj, in na hiši mojega očeta naj bo krivda, kralj in njegov prestol pa naj bosta brez krivde.« 10 Kralj je rekel: »Če ti bo kdo kaj rekel, ga pripelji k meni, in ne bo se te več dotaknil.« 11 Rekla je: »Naj, prosim, kralj izgovori ime Gospoda, svojega Boga, da krvni maščevalec ne bo povečal morije in da ne bodo pokončali mojega sina.« Rekel je: »Kakor živi Gospod, še las ne bo padel tvojemu sinu na zemljo.«

12 Žena pa je rekla: »Naj, prosim, tvoja dekla spregovori besedo mojemu gospodu kralju.« Rekel je: »Govôri!« 13 Žena je tedaj rekla: »In zakaj nameravaš isto proti Božjemu ljudstvu? S tem ko je kralj to govoril, se je priznal za krivega, ker ne pusti svojemu izgnancu, da bi se vrnil. 14 Zares, gotovo bomo umrli; smo kakor voda, ki se razlije na zemljo in se ne more več zbrati. Bog ne bo odnesel duše, ampak misli na to, da izgnani ne bo izgnan proč od njega. 15 Zdaj sem torej prišla svojemu gospodu kralju povedat to stvar, ker so me ljudje prestrašili; pa je tvoja dekla rekla: ›Govorila bom vendar s kraljem, morda kralj izpolni prošnjo svoje dekle. 16 Kajti kralj bo poslušal in rešil svojo deklo iz pesti moža, ki me hoče skupaj z mojim sinom iztrebiti iz Božje dediščine.‹ 17 Zato je tvoja dekla rekla: ›Beseda mojega gospoda kralja naj mi bo v pomirjenje! Kajti moj gospod kralj je kakor Božji angel, ki posluša dobro in húdo.‹ Gospod, tvoj Bog, naj bo s teboj!«

18 Kralj je odgovoril ženi in rekel: »Ne prikrivaj mi ničesar, kar te vprašam.« Žena je rekla: »Naj moj gospod kralj spregovori.« 19 In kralj je rekel: »Ali je pri vsem tem s teboj Joábova roka?« Žena je odgovorila in rekla: »Kakor živi tvoja duša, moj gospod kralj, ni se mogoče izogniti ne na desno ne na levo vsemu, kar je govoril moj gospod kralj. Zares, tvoj služabnik Joáb mi je zapovedal in on je v usta tvoje dekle položil vse te besede. 20 Zato, da bi dal stvari drugo lice, je tvoj služabnik Joáb to storil. A moj gospod je moder, kakor je moder Božji angel, da spozna vse, kar se godi na zemlji.«

21 Potem je kralj rekel Joábu: »Velja. Storil bom to. Pojdi in pripelji mladeniča Absaloma nazaj!« 22 Joáb je padel z obrazom na tla, se poklonil in blagoslovil kralja. In Joáb je rekel: »Danes je tvoj hlapec spoznal, da je našel milost v tvojih očeh, moj gospod kralj, ker je kralj izpolnil prošnjo svojega hlapca.« 23 Potem se je Joáb vzdignil in šel v Gešúr ter pripeljal Absaloma v Jeruzalem. 24 Kralj je rekel: »Naj se umakne v svojo hišo, mojega obličja pa ne sme videti.« Absalom se je umaknil v svojo hišo, kraljevega obličja pa ni videl.

25 V vsem Izraelu pa ni bilo moškega, ki bi ga zaradi lepote tako slavili kakor Absaloma. Od stopala do temena ni bilo madeža na njem. 26 Kadar si je strigel glavo, strigel pa si jo je ob koncu vsakega leta, ker je postala tako težka, da jo je moral ostriči, je stehtal lase svoje glave: dvesto šeklov po kraljevi uteži. 27 Absalomu so se rodili trije sinovi in hči, Tamara po imenu; ta je bila ženska lepe postave.

28 Tako je Absalom prebival v Jeruzalemu dve leti, ne da bi videl kraljevo obličje. 29 Tedaj je Absalom poslal sle k Joábu, da bi ga poslal h kralju, pa ni hotel priti k njemu. Poslal je še drugič, pa ni hotel priti. 30 Tedaj je rekel svojim hlapcem: »Vidite, Joábova njiva je poleg moje; ječmen ima tam. Pojdite in jo zažgite z ognjem!« In Absalomovi hlapci so zažgali njivo z ognjem. 31 Tedaj je Joáb vstal, prišel k Absalomu v hišo in mu rekel: »Zakaj so tvoji hlapci zažgali mojo njivo z ognjem?« 32 Absalom je rekel Joábu: »Glej, poslal sem ti sporočilo: ›Pridi k meni, da te pošljem h kralju z besedami: Čemu sem prišel iz Gešúrja? Boljše bi bilo zame, da bi bil še tam. Zdaj pa bi hotel videti kraljevo obličje, in če je krivda na meni, naj me usmrti.‹« 33 Joáb je torej šel h kralju in mu to povedal. In poklical je Absaloma. Prišel je h kralju in se pred njim poklonil z obrazom do zemlje. In kralj je poljubil Absaloma.

1 Potem pa si je Absalom priskrbel voz in konje in petdeset mož, da so tekli pred njim. 2 In Absalom je vstajal zgodaj zjutraj in se postavljal ob poti pri vratih. Vsakogar, ki je imel pravdo in je prišel h kralju po razsodbo, je Absalom poklical k sebi in rekel: »Iz katerega mesta si?« Ko je rekel: »Tvoj hlapec je iz tega in tega Izraelovega rodu,« 3 mu je Absalom rekel: »Glej, tvoje zadeve so dobre in pravilne, toda pri kralju ni nikogar, ki bi te poslušal.« 4 Dalje je rekel Absalom: »Ko bi me kdo postavil za sodnika v deželi! Vsak, ki ima pravdo ali sodbo, bi prišel k meni in bi mu prisodil pravico.« 5 Kadar se je kateri približal, da bi padel pred njim na kolena, je iztegnil svojo roko, ga pritegnil k sebi in ga poljubil. 6 Tako je Absalom delal z vsemi Izraelci, ki so prihajali h kralju po razsodbo. In Absalom je kradel srca Izraelovih mož.

7 Ob koncu četrtega leta je Absalom rekel kralju: »Naj grem, prosim, v Hebrón, da izpolnim svojo obljubo, ki sem jo dal Gospodu. 8 Kajti ko sem bival v Gešúrju v Arámu, se je tvoj hlapec zaobljubil: ›Če me Gospod res pripelje nazaj v Jeruzalem, bom daroval Gospodu.‹« 9 Kralj mu je rekel: »Pojdi v miru!« Absalom se je vzdignil in šel v Hebrón. 10 Absalom pa je poslal oglednike po vseh Izraelovih rodovih z naročilom: »Ko zaslišite glas roga, recite: ›Absalom je kralj v Hebrónu!‹« 11 Z Absalomom je šlo iz Jeruzalema dvesto mož, ki so bili povabljeni in so preprosto šli, ne da bi kaj vedeli. 12 Ko je Absalom daroval klavne daritve, je dal poklicati Davidovega svetovalca Gilčana Ahitófela iz njegovega mesta Gila. Nastala je silna zarota in vedno več ljudstva je bilo pri Absalomu.

13 Tedaj je prišel k Davidu sel s sporočilom: »Srca Izraelovih mož so se obrnila za Absalomom.« 14 David je rekel vsem svojim služabnikom, ki so bili z njim v Jeruzalemu: »Vzdignite se, bežimo, kajti ni nam rešitve pred Absalomom. Hitro pojdite, sicer se bo podvizal in nas dohitel, spravil nad nas nesrečo in udaril mesto z ostrim mečem.« 15 Kraljevi služabniki so rekli kralju: »Kar koli izvoli moj gospod kralj! Glej, tvoji hlapci smo.« 16 Kralj je torej odšel in vsa njegova družina za njim, le deset stranskih žená je pustil, da bi varovale hišo. 17 Tako je odšel kralj in vse ljudstvo za njim. Pri zadnji hiši so se ustavili. 18 Vsi njegovi služabniki so šli mimo njega, vsi Keretéjci, vsi Péletovci, vsi Gitéjci – šeststo mož –, ki so prišli za njim iz Gata, so šli mimo pred kraljem.

19 Kralj je rekel Gitéjcu Itáju: »Zakaj hodiš tudi ti z nami? Vrni se in ostani pri kralju! Saj si tujec in že sam izgnanec iz svojega kraja. 20 Včeraj si prišel in danes naj te vzamem, da boš blodil z nami, ko sam ne vem, kam grem? Vrni se in odpelji svoje brate s seboj! Gospod naj ti izkaže milost in zvestobo.« 21 Itáj pa je odgovoril kralju in rekel: »Kakor živi Gospod in kakor živi moj gospod kralj: na kraju, kjer bo moj gospod kralj, za smrt ali za življenje, tam bo tvoj hlapec.« 22 David je rekel Itáju: »Pojdi, stopi naprej!« Tako je Gitéjec Itáj šel naprej z vsemi svojimi možmi in z vsemi otroki, ki so bili z njim. 23 Vsa dežela je na glas jokala, ko se je vse to ljudstvo premikalo naprej. Kralj je prekoračil potok Cedron in vse ljudstvo je šlo naprej po poti v puščavo.

24 In glej, tudi Cadók je bil pri njem z vsemi leviti, ki so nosili skrinjo Božje zaveze. Postavili so Božjo skrinjo dol, Abjatár pa je stopil navzgor, dokler ni vse ljudstvo šlo iz mesta ven. 25 Potem je kralj rekel Cadóku: »Spravi Božjo skrinjo nazaj v mesto! Če najdem milost v Gospodovih očeh, me bo pripeljal nazaj in mi dal videti njo in njeno prebivališče. 26 Če pa poreče: ›Ne ugajaš mi,‹ glej, tukaj sem, naj stori z mano, kar je dobro v njegovih očeh.« 27 Dalje je kralj rekel duhovniku Cadóku: »Ali nisi videc, vrni se v miru v mesto, ti in vajina sinova, tvoj sin Ahimáac in Abjatárjev sin Jonatan. 28 Glejte, čakal bom v puščavskih prehodih, dokler ne pride od vas beseda, ki naj me obvesti.« 29 Tako sta Cadók in Abjatár spravila Božjo skrinjo nazaj v Jeruzalem in ostala tam.

30 David se je vzpenjal po pobočju Oljske gore, in ko se je vzpenjal, je jokal. Glavo je imel zakrito in je hodil bos. Tudi med ljudstvom, ki je bilo z njim, si je vsak zakril glavo; vztrajno so se vzpenjali in gredoč jokali. 31 Sporočili so Davidu in rekli: »Ahitófel je med zarotniki pri Absalomu.« David je rekel: »O Gospod, prosim te, obrni Ahitófelov svèt v nespamet!«

32 Ko je David prišel na vrh, kjer so častili Boga, glej, mu pride naproti Arkéjec Hušáj s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi. 33 David mu reče: »Če pojdeš z mano, mi boš v breme. 34 Če pa se vrneš v mesto in porečeš Absalomu: ›Tvoj hlapec sem, o kralj; prej sem bil hlapec tvojega očeta, zdaj pa bom tvoj hlapec,‹ boš lahko zame spodbil Ahitófelov svèt. 35 Ali nista tam pri tebi duhovnika Cadók in Abjatár? Vse, kar boš slišal iz kraljeve hiše, povej duhovnikoma Cadóku in Abjatárju. 36 Glej, tam sta z njima njuna sinova, Cadókov sin Ahimáac in Abjatárjev sin Jonatan. Po njima mi sporočite vse, kar boste slišali!« 37 Tako je Davidov prijatelj Hušáj prišel v mesto prav tedaj, ko je Absalom prihajal v Jeruzalem.

1 In rekel je svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanja ne prišla, toda gorje tistemu, po katerem pridejo! 2 Bolje je zanj, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje, kakor da pohujša enega od teh malih. 3 Varujte se! Če tvoj brat greši, ga pograjaj, in če se skesa, mu odpústi. 4 Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: ›Kesam se,‹ mu odpústi.«

5 Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« 6 Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.

7 Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ 8 Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ 9 Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? 10 Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«

11 Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. 12 Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili 13 in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« 14 Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. 15 Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. 16 Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. 17 Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? 18 Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« 19 In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«