1 Potem pa si je Absalom priskrbel voz in konje in petdeset mož, da so tekli pred njim. 2 In Absalom je vstajal zgodaj zjutraj in se postavljal ob poti pri vratih. Vsakogar, ki je imel pravdo in je prišel h kralju po razsodbo, je Absalom poklical k sebi in rekel: »Iz katerega mesta si?« Ko je rekel: »Tvoj hlapec je iz tega in tega Izraelovega rodu,« 3 mu je Absalom rekel: »Glej, tvoje zadeve so dobre in pravilne, toda pri kralju ni nikogar, ki bi te poslušal.« 4 Dalje je rekel Absalom: »Ko bi me kdo postavil za sodnika v deželi! Vsak, ki ima pravdo ali sodbo, bi prišel k meni in bi mu prisodil pravico.« 5 Kadar se je kateri približal, da bi padel pred njim na kolena, je iztegnil svojo roko, ga pritegnil k sebi in ga poljubil. 6 Tako je Absalom delal z vsemi Izraelci, ki so prihajali h kralju po razsodbo. In Absalom je kradel srca Izraelovih mož.

7 Ob koncu četrtega leta je Absalom rekel kralju: »Naj grem, prosim, v Hebrón, da izpolnim svojo obljubo, ki sem jo dal Gospodu. 8 Kajti ko sem bival v Gešúrju v Arámu, se je tvoj hlapec zaobljubil: ›Če me Gospod res pripelje nazaj v Jeruzalem, bom daroval Gospodu.‹« 9 Kralj mu je rekel: »Pojdi v miru!« Absalom se je vzdignil in šel v Hebrón. 10 Absalom pa je poslal oglednike po vseh Izraelovih rodovih z naročilom: »Ko zaslišite glas roga, recite: ›Absalom je kralj v Hebrónu!‹« 11 Z Absalomom je šlo iz Jeruzalema dvesto mož, ki so bili povabljeni in so preprosto šli, ne da bi kaj vedeli. 12 Ko je Absalom daroval klavne daritve, je dal poklicati Davidovega svetovalca Gilčana Ahitófela iz njegovega mesta Gila. Nastala je silna zarota in vedno več ljudstva je bilo pri Absalomu.

13 Tedaj je prišel k Davidu sel s sporočilom: »Srca Izraelovih mož so se obrnila za Absalomom.« 14 David je rekel vsem svojim služabnikom, ki so bili z njim v Jeruzalemu: »Vzdignite se, bežimo, kajti ni nam rešitve pred Absalomom. Hitro pojdite, sicer se bo podvizal in nas dohitel, spravil nad nas nesrečo in udaril mesto z ostrim mečem.« 15 Kraljevi služabniki so rekli kralju: »Kar koli izvoli moj gospod kralj! Glej, tvoji hlapci smo.« 16 Kralj je torej odšel in vsa njegova družina za njim, le deset stranskih žená je pustil, da bi varovale hišo. 17 Tako je odšel kralj in vse ljudstvo za njim. Pri zadnji hiši so se ustavili. 18 Vsi njegovi služabniki so šli mimo njega, vsi Keretéjci, vsi Péletovci, vsi Gitéjci – šeststo mož –, ki so prišli za njim iz Gata, so šli mimo pred kraljem.

19 Kralj je rekel Gitéjcu Itáju: »Zakaj hodiš tudi ti z nami? Vrni se in ostani pri kralju! Saj si tujec in že sam izgnanec iz svojega kraja. 20 Včeraj si prišel in danes naj te vzamem, da boš blodil z nami, ko sam ne vem, kam grem? Vrni se in odpelji svoje brate s seboj! Gospod naj ti izkaže milost in zvestobo.« 21 Itáj pa je odgovoril kralju in rekel: »Kakor živi Gospod in kakor živi moj gospod kralj: na kraju, kjer bo moj gospod kralj, za smrt ali za življenje, tam bo tvoj hlapec.« 22 David je rekel Itáju: »Pojdi, stopi naprej!« Tako je Gitéjec Itáj šel naprej z vsemi svojimi možmi in z vsemi otroki, ki so bili z njim. 23 Vsa dežela je na glas jokala, ko se je vse to ljudstvo premikalo naprej. Kralj je prekoračil potok Cedron in vse ljudstvo je šlo naprej po poti v puščavo.

24 In glej, tudi Cadók je bil pri njem z vsemi leviti, ki so nosili skrinjo Božje zaveze. Postavili so Božjo skrinjo dol, Abjatár pa je stopil navzgor, dokler ni vse ljudstvo šlo iz mesta ven. 25 Potem je kralj rekel Cadóku: »Spravi Božjo skrinjo nazaj v mesto! Če najdem milost v Gospodovih očeh, me bo pripeljal nazaj in mi dal videti njo in njeno prebivališče. 26 Če pa poreče: ›Ne ugajaš mi,‹ glej, tukaj sem, naj stori z mano, kar je dobro v njegovih očeh.« 27 Dalje je kralj rekel duhovniku Cadóku: »Ali nisi videc, vrni se v miru v mesto, ti in vajina sinova, tvoj sin Ahimáac in Abjatárjev sin Jonatan. 28 Glejte, čakal bom v puščavskih prehodih, dokler ne pride od vas beseda, ki naj me obvesti.« 29 Tako sta Cadók in Abjatár spravila Božjo skrinjo nazaj v Jeruzalem in ostala tam.

30 David se je vzpenjal po pobočju Oljske gore, in ko se je vzpenjal, je jokal. Glavo je imel zakrito in je hodil bos. Tudi med ljudstvom, ki je bilo z njim, si je vsak zakril glavo; vztrajno so se vzpenjali in gredoč jokali. 31 Sporočili so Davidu in rekli: »Ahitófel je med zarotniki pri Absalomu.« David je rekel: »O Gospod, prosim te, obrni Ahitófelov svèt v nespamet!«

32 Ko je David prišel na vrh, kjer so častili Boga, glej, mu pride naproti Arkéjec Hušáj s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi. 33 David mu reče: »Če pojdeš z mano, mi boš v breme. 34 Če pa se vrneš v mesto in porečeš Absalomu: ›Tvoj hlapec sem, o kralj; prej sem bil hlapec tvojega očeta, zdaj pa bom tvoj hlapec,‹ boš lahko zame spodbil Ahitófelov svèt. 35 Ali nista tam pri tebi duhovnika Cadók in Abjatár? Vse, kar boš slišal iz kraljeve hiše, povej duhovnikoma Cadóku in Abjatárju. 36 Glej, tam sta z njima njuna sinova, Cadókov sin Ahimáac in Abjatárjev sin Jonatan. Po njima mi sporočite vse, kar boste slišali!« 37 Tako je Davidov prijatelj Hušáj prišel v mesto prav tedaj, ko je Absalom prihajal v Jeruzalem.