1 Potem je Ahitófel rekel Absalomu: »Naj si izberem dvanajst tisoč mož, da se še nocoj vzdignem in udarim za Davidom. 2 Planil bom nadenj, ko bo utrujen in obnemogel, in ga prestrašil in vse ljudstvo, ki je z njim, bo zbežalo. Samo kralja udarim, 3 in tako pripeljem vse ljudstvo tebi nazaj. Saj mož, ki ga iščeš, pomeni vrnitev vseh in ljudstvo bo imelo mir.« 4 Ta predlog je bil všeč Absalomu in vsem Izraelovim starešinam.

5 Absalom pa je rekel: »Pokličite vendar tudi Arkéjca Hušája, da slišimo, kaj poreče še on.« 6 Hušáj je torej prišel k Absalomu in Absalom mu je rekel: »Takole je govoril Ahitófel. Ali naj storimo po njegovi besedi? Če ne, ti govori.« 7 Hušáj je rekel Absalomu: »Svèt, ki ti ga je dal Ahitófel tokrat, ni dober.« 8 In Hušáj je rekel dalje: »Ti veš, da so tvoj oče in njegovi možje junaki in razkačeni kakor medvedka na polju, ki so ji ugrabili mladiče. Poleg tega je tvoj oče vojščak, ki ne prenočuje z ljudstvom. 9 Glej, zdaj se skriva v kaki globeli ali na kakem drugem kraju. Če bi že na začetku nekateri padli, bodo tisti, ki bodo to slišali, rekli: ›Absalomovi privrženci so poraženi.‹ 10 Tedaj bo celo junaku z levjim srcem upadel pogum, kajti ves Izrael ve, da je tvoj oče močan in da so tisti, ki so z njim, junaški možje. 11 Zato svetujem, naj se zbere pri tebi ves Izrael od Dana do Beeršébe, mnogoštevilen, kakor je peska ob morju, in ti sam pojdi v boj. 12 Potem pridemo nadenj na kraju, kjer pač bo, in planemo nanj, kakor rosa pade na zemljo, in od njega in od vseh mož, ki so z njim, niti eden ne preostane. 13 Če pa se umakne v kako mesto, bo ves Izrael prinesel k temu mestu vrvi in razvlečemo ga do potoka vse do zadnjega kamenčka.« 14 Tedaj so Absalom in vsi Izraelovi možje rekli: »Boljši je svèt Hušája iz Aráha kakor Ahitófelov svèt.« Gospod je namreč odločil, da se spodbije Ahitófelov svèt, ki je bil boljši, ker je Gospod hotel pripeljati nesrečo nad Absaloma.

15 Hušáj je rekel duhovnikoma Cadóku in Abjatárju: »Tako in tako je Ahitófel svetoval Absalomu in Izraelovim starešinam, tako in tako pa sem svetoval jaz. 16 Zdaj pa hitro pošljita Davidu sporočilo: ›Ne prenočuj nocoj v puščavskih prehodih, ampak nujno pojdi na drugo stran, če ne, bo pokončan kralj z vsem ljudstvom, ki je z njim.‹« 17 Jonatan in Ahimáac sta stala pri En Rogelu. Prišla je dekla in jima sporočila, ona dva pa naj bi šla sporočit kralju Davidu, a gredoč v mesto se ne bi smela pokazati. 18 Toda neki mladenič ju je videl in sporočil Absalomu. Hitro sta odšla in v Bahurímu stopila v hišo nekega moža. Ta je imel na dvorišču vodnjak in spustila sta se vanj. 19 Žena pa je vzela pregrinjalo, ga razgrnila nad vodnjakom ter nasula nanj zrnja, da se ni nič opazilo. 20 Ko so Absalomovi hlapci prišli k ženi v hišo in vprašali: »Kje sta Ahimáac in Jonatan?« jim je žena rekla: »Odšla sta čez vodo.« Iskali so ju, in ko ju niso našli, so se vrnili v Jeruzalem.

21 Ko so odšli, sta se povzpela iz vodnjaka, odšla in povedala kralju Davidu. Rekla sta mu: »Vzdignite se in pojdite hitro čez vodo, kajti tako in tako je Ahitófel svetoval glede vas.« 22 David se je vzdignil z vsem ljudstvom, ki je bilo z njim, in prekoračili so Jordan. Ob jutranjem svitu ni bilo niti enega, ki bi ne bil prekoračil Jordana.

23 Ko je Ahitófel videl, da niso storili po njegovem svètu, je osedlal osla, se vzdignil in šel domov v svoje mesto. Oskrbel je svojo hišo in se obesil. Umrl je in pokopali so ga v grobu njegovega očeta.

24 David je prišel v Mahanájim, medtem ko je Absalom šel čez Jordan z vsemi Izraelovimi možmi, ki so bili z njim. 25 Absalom je namesto Joába postavil čez vojsko Amasája. Amasá je bil sin Izraelca po imenu Jeter, ki je šel k Naháševi hčeri Abigáli, sestri Joábove matere Cerúje. 26 Izraelci in Absalom so se utaborili v gileádski deželi.

27 Ko je David prišel v Mahanájim, so Nahášev sin Šobí iz Rabe, glavnega mesta Amóncev, Amiélov sin Mahír iz Lo Dabárja in Gileádec Barziláj iz Roglíma 28 prinesli postelj, loncev, lončenih posod, pšenice, ječmena, moke, praženega zrnja, boba, leče, 29 medu, masla, ovc in kravjega sira za živež Davidu in ljudstvu, ki je bilo z njim. Rekli so namreč: »Ljudstvo je lačno, upehano in žejno v puščavi.«