1 Mar začenjamo znova sami sebe priporočati? Mar res potrebujemo, kakor nekateri, priporočilna pisma za vas ali pa od vas? 2 Naše pismo ste vi; pismo, ki je zapisano v naših srcih in ga poznajo in berejo vsi ljudje. 3 Očitno ste Kristusovo pismo, za katero skrbimo mi in ki ni pisano s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table mesenih src.

4 Tolikšno zaupanje v Boga imamo po Kristusu. 5 Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga, 6 ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja.

7 Če je bila že služba smrti v črkah, vklesana v kamen, obdana s takšnim veličastvom, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi veličastva na obličju, čeprav je bilo to veličastvo minljivo, 8 kako ne bo še bolj obdana z veličastvom služba Duha? 9 Če pa je bila veličastna že služba obsodbe, je tem bolj veličastna služba pravičnosti. 10 In zató to, kar je bilo poveličano v tem primeru, sploh ni bilo poveličano – prav zaradi vsepresegajočega veličastva. 11 Če je bilo namreč prek veličastva dano že to, kar naj bi bilo odpravljeno, je toliko bolj v veličastvu to, kar ostane.

12 Ker imamo torej tako veliko upanje, živimo v veliki zaupnosti 13 in ne kakor Mojzes, ki si je zagrinjal obličje, da Izraelovi sinovi niso mogli gledati konca tega, kar je minljivo. 14 Toda njihove misli so zakrknile. Vse do današnjega dne namreč še leži isto zagrinjalo nad branjem Stare zaveze neodgrnjeno, ker ga odgrinja šele Kristus. 15 Da, vse do danes leži na njihovem srcu zagrinjalo, kadar koli berejo Mojzesa. 16 Ko pa se bo kdo spreobrnil h Gospodu, se bo zagrinjalo odgrnilo. 17 Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda. 18 Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu –, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha.