17 Iz Mileta je poslal sporočilo v Efez in poklical k sebi cerkvene starešine. 18 Ko so prišli, jim je rekel: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne, ko sem stopil na tla province Azije, ves čas živel med vami. 19 Z vso ponižnostjo sem služil Gospodu, v solzah in preizkušnjah, ko so me Judje zalezovali. 20 Ničesar vam nisem zamolčal, kar vam je v korist, ampak sem vam oznanjal in vas učil, javno in po vaših domovih. 21 Jude in Grke sem rotil, naj se spreobrnejo k Bogu in naj verujejo v našega Gospoda Jezusa. 22 In glejte, zdaj grem, zavezan Duhu, v Jeruzalem, in ne vem, kaj me bo tam doletelo. 23 Vem edinole to, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske. 24 Vendar mislim, da moje življenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam evangelij o Božji milosti.

25 In glejte, hodil sem med vami in vam oznanjal kraljestvo, a zdaj vem, da mi poslej nobeden izmed vas ne bo več gledal v obraz. 26 Zato vam današnji dan slovesno povem: čist sem od krvi vseh. 27 Ničesar nisem zamolčal, vso Božjo voljo sem vam oznanil. 28 Pazíte nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da bi pasli Božjo Cerkev, ki si jo je bil pridobil s svojo krvjo. 29 Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. 30 Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo. 31 Zato ostaníte budni in ne pozabíte, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas! 32 Zdaj pa vas izročam Bogu in besedi njegove milosti. On ima moč, da vas izgradi in vam zagotovi dediščino med vsemi posvečenimi. 33 Od nikogar si nisem poželel srebra, zlata ali obleke. 34 Sami veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljevalci. 35 Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹«

36 Po teh besedah je pokleknil in vsi skupaj so molili. 37 Nastal je velik jok, vrgli so se Pavlu okrog vratu in ga v slovo poljubljali. 38 Še posebej so bili potrti ob njegovi besedi, ki jo je rekel, da ga poslej ne bodo več gledali v obraz. Nato so ga pospremili do ladje.