1 V tretjem letu kraljevanja Belšacárja, sem prejel jaz, Daniel, videnje po onem, ki sem ga prejel na začetku. 2 V videnju sem gledal: Zgodilo se je, ko sem gledal, da sem bil v prestolnici Suze, ki je v pokrajini Elám. Gledal sem v videnju, da sem bil ob reki Uláj. 3 Povzdignil sem svoje oči in sem videl: Glej, oven je stal pred reko. Imel je dva rogova. Rogova sta bila visoka; eden je bil višji od drugega in višji je pognal pozneje. 4 Videl sem, kako je oven drezal proti zahodu, proti severu in proti jugu. Nobena od živali ni obstala pred njim in nihče se ni osvobodil iz njegove roke. Delal je po svoji volji in postal velik.

5 Ko sem tako premišljeval, glej, je prišel kozel od zahoda. Prešel je vse obličje zemlje, ne da bi se dotaknil tal. Kozel je imel razločen rog med svojimi očmi. 6 Prišel je k ovnu z dvema rogovoma, ki sem ga bil videl stati pred reko, in se s togoto svoje moči zaletel vanj. 7 Videl sem ga, kako se je približal ovnu in planil proti njemu. Udaril je ovna in mu zlomil oba rogova. Oven ni imel moči, da bi obstal pred njim. Vrgel ga je na tla in ga poteptal in ni ga bilo, ki bi ovna osvobodil iz njegove roke. 8 Kozel je nato postal silno velik. Ko je postal mogočen, se je zlomil veliki rog. Namesto tega so zrastli štirje drugi, in sicer proti štirim vetrovom neba.

9 Iz enega od njih je zrastel majhen rog. Ta je postal silno velik v smeri proti jugu, proti vzhodu in proti čudoviti deželi. 10 Zrastel je do nebesne vojske, vrgel nekaj vojske in zvezd na zemljo in jih pomendral. 11 Celo do kneza vojske se je povzdignil; odvzeta je bila nenehna daritev in porušen kraj njegovega svetišča. 12 Vojska mu je bila dana zoper nenehno daritev v pregrehi; ta je vrgla resnico na tla. To je delala in bila je uspešna. 13 Tedaj sem slišal, da je sveti spregovoril. Drugi sveti pa je rekel tistemu, ki je govoril: »Doklej to videnje o nenehni daritvi, o pregrehi opustoševalca ter teptanje svetega in vojske?« 14 Rekel mu je: »Še dva tisoč tristo večerov in juter in potem pride svetišče do svoje pravice.«