1 Po teh dogodkih je kralj Ahasvér povzdignil Hamedátovega sina Hamána, Agágovca. Podelil mu je visoko dostojanstvo in mu dal častni sedež pred vsemi knezi, ki so bili pri njem. 2 Vsi kraljevi služabniki, ki so bili pri kraljevih vratih, so se priklanjali in padali na kolena pred Hamánom; tako je bil namreč kralj zanj ukazal. Mordohaj pa se ni klanjal in ni padal na kolena. 3 Kraljevi služabniki, ki so bili pri kraljevih vratih, so rekli Mordohaju: »Zakaj prestopaš kraljevo zapoved?« 4 In ko so mu prigovarjali dan na dan, pa jih ni poslušal, so to naznanili Hamánu, da bi videli, ali bo obveljal Mordohajev izgovor; rekel jim je bil namreč, da je Jud. 5 Ko je Hamán videl, da se mu Mordohaj ne klanja in ne pada na kolena, ga je obšlo razburjenje. 6 A zdelo se mu je premalo, da bi samo nad Mordohaja iztegnil roko. Ker so mu razodeli, kateremu narodu pripada Mordohaj, je Hamán iskal priložnost, da bi vse Jude, ki so prebivali po Ahasvérjevem kraljestvu, pokončal skupaj z Mordohajem.

7 Prvega meseca, to je meseca nisána, v dvanajstem letu kralja Ahasvérja, so pred Hamánom metali pur, to je žreb, od dneva do dneva in od meseca do meseca, do dvanajstega meseca, ki je mesec adár. 8 Tedaj je Hamán rekel kralju Ahasvérju: »Obstaja ljudstvo, razkropljeno in raztreseno med ljudstvi, po vseh pokrajinah tvojega kraljestva; njihovi zakoni so drugačni od vsakega drugega ljudstva, in kraljevih zakonov ne izpolnjujejo. Ne bo dobro za kralja, če jih pusti pri miru. 9 Če je kralju všeč, naj se zapiše, da jih je treba uničiti. In odtehtal bom na roke zakladničarjem deset tisoč talentov srebra, da ga spravijo v kraljevo zakladnico.« 10 Tedaj si je kralj snel z roke svoj pečatni prstan ter ga dal Hamedátovemu sinu Hamánu, Agágovcu, sovražniku Judov. 11 In kralj je rekel Hamánu: »Srebro ti je prepuščeno, pa tudi ljudstvo, da storiš z njim, kar je dobro v tvojih očeh.«

12 In poklicani so bili kraljevi pisarji, prvega meseca, trinajstega dne, in bilo je napisano, kakor je Hamán ukazal kraljevim namestnikom, načelnikom vseh pokrajin ter poglavarjem vseh ljudstev, vsaki pokrajini v njeni pisavi in vsakemu ljudstvu v njegovem jeziku; napisano je bilo v imenu kralja Ahasvérja in zapečateno s kraljevim prstanom. 13 Pismo so po hitrih slih poslali v vse kraljeve pokrajine, naj pokončajo, pomorijo in pogubijo vse Jude, od mladeniča do starca, otroke in žene, v enem dnevu, trinajsti dan dvanajstega meseca, to je meseca adárja, in naj zaplenijo njihovo imetje. 14 Prepis pisma naj izdajo kot zakon v vsaki pokrajini in ga razglasijo vsem ljudstvom, da bi bila pripravljena na ta dan. 15 Hitri sli so urno odpotovali po kraljevem povelju, in v prestolnici Suze je bil izdan zakon. Kralj in Hamán sta sedla popivat, mesto Suze pa je bilo zbegano.

1 Ko je Mordohaj izvedel vse, kar se je zgodilo, je pretrgal svoja oblačila, si nadel raševnik in pepel, šel po sredi mesta ter vpil z glasnim in bridkim vpitjem. 2 Prišel je do kraljevih vrat, kajti v raševniku nihče ni smel stopiti skozi kraljeva vrata. 3 Tudi v vsaki pokrajini, kamor koli sta prišla kraljev ukaz in njegov zakon, je bilo veliko žalovanje med Judi, post, jok in tarnanje; mnogi so si postiljali na raševini in pepelu.

4 Ko so Esterine služabnice in njeni evnuhi prišli in ji to povedali, se je kraljica zelo prestrašila. Poslala je oblačila, da bi vanje oblekli Mordohaja in mu odvzeli raševnik, pa jih ni sprejel. 5 Tedaj je Estera poklicala Hatáha, enega izmed kraljevih evnuhov, ki ji ga je bil postavil za služabnika, in ga poslala k Mordohaju, da bi izvedela, kaj to pomeni in čemú je tako. 6 Hatáh je šel k Mordohaju na mestni trg, ki je bil pred kraljevimi vrati, 7 in Mordohaj mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo, tudi o vsoti srebra, ki ga je Hamán obljubil odtehtati v kraljevo zakladnico, za uničenje Judov. 8 Izročil mu je tudi prepis ukaza, ki je bil izdan v Suzah, za njihovo pokončanje, da ga pokaže Esteri, ji sporoči in ji naroči, naj gre h kralju iskat milosti in ga prosit za svoje ljudstvo.

9 Hatáh je prišel in Esteri sporočil Mordohajeve besede. 10 Estera je Hatáhu rekla in mu sporočila za Mordohaja: 11 »Vsi kraljevi služabniki in ljudstvo v kraljevih pokrajinah vedo, da je za vsakega moškega ali žensko, ki pride h kralju v notranji dvor, ne da bi bil poklican, en zakon: da ga usmrtijo; razen tistega, proti kateremu kralj iztegne zlato žezlo: ta ostane pri življenju. Jaz pa nisem bila poklicana, da bi prišla h kralju teh trideset dni.« 12 Mordohaju so sporočili Esterine besede. 13 Mordohaj je dejal, da bi odgovorili Esteri: »Nikar si ne misli v svoji duši, da se boš ti edina med Judi rešila v kraljevi palači. 14 Kajti če boš v tem času res molčala, pride od drugod Judom olajšanje in rešitev, ti in hiša tvojega očeta pa se boste pogubili. Kdo ve, če nisi prav za čas, kakršen je zdaj, prišla do kraljevskega dostojanstva?« 15 Estera je rekla, da bi odgovorila Mordohaju: 16 »Pojdi, zberi vse Jude, ki so v Suzah, in postite se zame! Tri dni ne jejte in ne pijte, ne ponoči ne podnevi! Tudi jaz in moje služabnice se bomo tako postile. Tako pojdem h kralju, čeprav je proti zakonu, in če moram umreti, umrem.« 17 Mordohaj je šel in storil vse, kakor mu je bila Estera naročila.

1 In bilo je tretji dan, ko je Estera oblekla kraljevska oblačila in stopila v notranji dvor kraljeve hiše, nasproti kraljevi hiši. Kralj je sedèl na svojem kraljevskem prestolu v kraljevi hiši nasproti vhodu v hišo. 2 Ko je kralj zagledal kraljico Estero, ki je stala v dvoru, je našla naklonjenost v njegovih očeh in kralj je iztegnil proti Esteri zlato žezlo, ki je bilo v njegovi roki. Estera se je približala in se dotaknila konca njegovega žezla. 3 Kralj ji je rekel: »Kaj ti je, kraljica Estera? Kaj je tvoja želja? Če bi tudi bilo do pol kraljestva, ti bo dano.« 4 Estera je rekla: »Če je kralju všeč, naj pride kralj danes s Hamánom na gostijo, ki sem jo zanj pripravila.« 5 Kralj je dejal: »Brž pokličite Hamána, da izvršimo Esterino besedo.« Kralj in Hamán sta torej prišla na gostijo, ki jo je pripravila Estera. 6 Kralj je na vinski gostiji dejal Esteri: »Kaj je tvoja želja? Dano ti bo. Kaj je tvoja prošnja? Če bi tudi bilo do pol kraljestva, se ti bo izpolnilo.« 7 Estera je odgovorila in rekla: »Moja želja in moja prošnja? 8 Če sem našla milost v kraljevih očeh in če je kralju všeč, da ustreže moji želji in izpolni mojo prošnjo, naj pride kralj s Hamánom na gostijo, ki jima jo bom pripravila, in jutri bom storila po kraljevi besedi.«

9 Tega dne je Hamán odšel vesel in dobre volje. Ko pa je Hamán pri kraljevih vratih zagledal Mordohaja, ki ni vstal in se pred njim ni zganil, je Hamána napolnila jeza nad Mordohajem. 10 Vendar se je Hamán zadržal. Ko je prišel domov, je poslal sle in dal privesti svoje prijatelje in svojo ženo Zêrešo. 11 In Hamán jim je pripovedoval o sijaju svojega bogastva, o svojih mnogih sinovih in o vsem, s čimer ga je kralj poveličal, in kako ga je povišal nad kneze in kraljeve služabnike. 12 Nazadnje je Hamán rekel: »In celo kraljica Estera ni dala nikomur priti s kraljem na gostijo, ki jo je pripravila, razen meni, in tudi za jutri sem s kraljem povabljen k njej. 13 Toda vse to mi nič ne pomeni, dokler vidim, da sedi Jud Mordohaj pri kraljevih vratih.« 14 Njegova žena Zêreša in vsi njegovi prijatelji so mu rekli: »Naj naredijo petdeset komolcev visoke vislice in jutri zjutraj govori s kraljem, naj nanje obesijo Mordohaja. Potem pojdi vesel s kraljem na gostijo.« Predlog je bil Hamánu všeč in dal je narediti vislice.

27 Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: 28 »Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!« 29 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! 30 Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. 31 Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. 32 In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni.«

33 Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti. 34 Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. 35 Nato je spregovoril: »Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj nameravate narediti s temi ljudmi! 36 Pred časom se je dvignil Tevdá, ki se je izdajal za nekaj posebnega in je imel kakih štiristo privržencev; ubili so ga in vsi, ki so mu zaupali, so se razkropili in izginili. 37 Za njim se je v času ljudskega štetja dvignil Juda iz Galileje in potegnil ljudstvo za sabo; tudi tega so ubili in tisti, ki so mu zaupali, so bili razkropljeni. 38 In zdaj vam pravim: roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; 39 če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.«

Poslušali so njegov nasvet. 40 Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. 41 In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. 42 Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.