1 Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: 2 Sin človekov, oznani prestolnici Jeruzalem njene gnusobe 3 in reci: Tako govori Gospod Bog prestolnici Jeruzalem: Tvoj izvir in tvoj rod je iz kánaanske dežele, tvoj oče je Amoréjec, tvoja mati Hetejka. 4 Ob tvojem rojstvu, na dan, ko si bila rojena, ti niso odrezali popkovine, niso te skrbno umili z vodo, niso te odrgnili s soljo ne povili v plenice. 5 Nobeno oko se te ni usmililo, da bi ti bilo storilo katero teh reči iz sočutja do tebe. Odvrgli so te na polje, ker se jim je tvoje življenje gnusilo na dan tvojega rojstva.

6 Tedaj sem šel mimo tebe in sem videl, kako si cepetala v svoji krvi. In rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!« Da, rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!« 7 Rast sem ti dal kakor cvetici na polju. Rastla si, postala si velika in se razvila v lepotico: prsi so se ti napele in lasje so ti zrastli. Bila pa si še naga in gola.

8 Tedaj sem spet šel mimo tebe in te videl. In glej, bil je tvoj čas, čas ljubezni. Razgrnil sem čezte krajec svojega plašča in pokril tvojo goloto. Prisegel sem ti in sklenil zavezo s teboj, govori Gospod Bog, in postala si moja. 9 Nato sem te umil z vodo, spral s tebe tvojo kri in te mazilil z oljem. 10 Oblekel sem te v pisano vezenino, ti obul sandale iz delfinove kože, te opasal s tenkim platnom in ogrnil s svilo. 11 Okrasil sem te z nakitom, zapestnici sem ti del na roke in ogrlico okoli vratu. 12 Dal sem ti obroček v nos, uhane v ušesa in lepo krono na glavo. 13 Okrašena si bila z zlatom in s srebrom, tvoja obleka je bila iz tenkega platna, iz svile in pisane vezenine. Kruh iz bele moke, med in olje si uživala. Postala si zelo zelo lepa, vredna kraljevske časti. 14 Tvoje ime je prodrlo med narode zaradi tvoje lepote. Saj je bila popolna, zavoljo sijaja, ki sem ti ga nadel, govori Gospod Bog.

15 A preveč si se zanašala na svojo lepoto: zaradi svojega slovesa si se začela vlačugati. Vsakemu, ki je šel mimo, si se ponudila za vlačugo, postala si njegova. 16 Vzela si nekaj svojih oblačil, si naredila živobarvne višine in se vlačugala ob njih – to bi se vendar ne smelo zgoditi! 17 Vzela si svoje lepe dragotine iz mojega zlata in srebra, ki sem ti jih dal, naredila si si podobe malikov in se vlačugala z njimi. 18 Vzela si tudi svoja pisana vezena oblačila, jih pokrivala z njimi in polagala prednje moje olje in kadilo. 19 Moj kruh, ki sem ti ga dal, beli kruh, olje in med, s čimer sem te hranil, si polagala prednje v prijeten vonj. To se je dogajalo, govori Gospod Bog. 20 Vzela si sinove in hčere, ki si mi jih rodila, in si jih žrtvovala njim v hrano. Ti je bilo vlačuganje premalo, 21 da si klala moje sinove in jim jih izročala v žgalno daritev? 22 In pri vseh svojih gnusobah in vlačuganju se nisi spomnila dni svoje mladosti, ko si bila naga in gola in si cepetala v svoji krvi.

23 Po vseh svojih hudobijah – gorje, gorje ti, govori Gospod Bog – 24 si si pozidala obokan hram in postavila vzpetino za malike na vsakem trgu. 25 Na vsakem križišču si si pozidala svojo vzpetino, da si skrunila svojo lepoto, se vdajala vsakemu, ki je šel mimo, in množila svoje vlačuganje. 26 Vlačila si se s sinovi Egipta, s svojimi pohotnimi sosedi, in množila svoje vlačuganje, da bi me izzivala. 27 Glej, iztegnil sem roko zoper tebe, ti zmanjšal odmerjeni živež in te izročil na milost in nemilost tvojim sovražnicam, hčeram Filistejcev, ki so se sramovale tvoje razuzdanosti. 28 V svoji nenasitnosti si se vlačugala tudi z Asirci; da, tudi z njimi si se vlačila, pa se še nisi nasitila. 29 Množila si svoja vlačuganja z deželo kramarjev, s Kaldejo. A še s tem se nisi nasitila.

30 Kako hlastajoče je bilo tvoje srce, govori Gospod Bog, ko si počenjala vse to, ta dela gospodovalne vlačuge! 31 Ko si si zidala obokan hram na vsakem križišču in si na vsakem trgu postavljala vzpetino, nisi bila kakor vlačuga, saj nisi marala plačila, 32 temveč kakor prešuštnica, ki si namesto svojega moža jemlje tujce. 33 Vsem vlačugam dajejo darilo, ti pa si sama dajala darila vsem svojim ljubimcem in jih s tem podkupovala, da bi se z vseh strani prihajali k tebi vlačugat. 34 V tvojem vlačuganju se je pri tebi godilo nasprotno kot pri drugih ženskah: nihče te ni silil k vlačuganju in sama si dajala plačilo, niso drugi tebi plačevali. Sprevrgla si se!

35 Zato, vlačuga, poslušaj Gospodovo besedo! 36 Tako govori Gospod Bog: Ker si se vdajala svoji pohoti, razkrivala pri vlačuganju svojo nagoto pred ljubimci in pred vsemi gnusnimi maliki, in zaradi krvi tvojih otrok, ki si jim jih žrtvovala, 37 glej, zaradi tega zberem vse tvoje ljubimce, ki si jim bila všeč, vse, ki si jih ljubila, in vse, ki si jih sovražila. Zberem jih zoper tebe z vseh strani in razkrijem vpričo njih tvojo nagoto, da bodo videli vso tvojo goloto. 38 Sodil te bom, kakor se sodijo prešuštnice in morilke: predam te krvi svojega srda in svoje ljubosumnosti, 39 dam te njim v roke, da podrejo tvoj obokani hram in porušijo tvoje vzpetine, ti slečejo oblačila, ti poberejo lepe dragotine in te pustijo nago in golo. 40 Nato pripeljejo zoper tebe zbor: kamnali te bodo in te prebodli z meči. 41 Tvoje hiše bodo požgali z ognjem in vpričo množice žená izvršili sodbe nad tabo. Tako bom naredil konec tvojemu vlačuganju in tudi plačila ne boš več dajala. 42 Utešil bom svoj srd nad teboj in moja ljubosumnost se umakne od tebe; pomiril se bom in se ne bom več jezil. 43 Ker se nisi spomnila dni svoje mladosti in si me izzivala z vsem tem, ti bom še jaz spravil tvoje ravnanje na glavo, govori Gospod Bog.

Mar nisi uganjala razuzdanosti pri vseh svojih gnusobah? 44 Glej, vsak sestavljavec pregovorov bo na tvoj račun uporabil zbadljivko in rekel: »Kakršna mati, takšna hči!« 45 Ti si res hči matere, ki se je naveličala svojega moža in otrok, in sestra svojih sestrá si, ki so se naveličale svojih mož in otrok. Vaša mati je Hetejka in vaš oče je Amoréjec. 46 Tvoja starejša sestra, ki s svojimi hčerami prebiva na tvoji levici, je Samarija; tvoja mlajša sestra, ki s svojimi hčerami prebiva na tvoji desnici, je Sódoma. 47 Premalo ti je bilo, da bi hodila po njunih potih in delala gnusobe kakor oni dve: kmalu si ravnala huje kakor oni dve na vseh svojih potih. 48 Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, še Sódoma, tvoja sestra, in njene hčere niso počenjale tega, kar si počenjala ti in tvoje hčere. 49 Glej, tole je bila krivda tvoje sestre Sódome: s svojimi hčerami vred je bila napuhnjena zaradi obilja kruha in brezskrbnega pokoja in ni pomagala stiskanim in revnim. 50 Prevzetne so postale in počenjale gnusobo pred menoj; tedaj sem jih odstranil, kakor si videla. 51 Samarija ni zagrešila niti polovice tvojih grehov. Ti si množila svoje gnusobe bolj kakor oni dve. Svoji sestri si po svoje opravičila spričo vseh svojih gnusob, ki si jih zakrivila. 52 Nôsi torej tudi ti svojo sramoto, ker si posredovala v prid svojih sester; saj sta po tvojih grehih, s katerimi si se gnusneje pregrešila kakor oni dve, pravičnejši od tebe. Sramuj se torej in nôsi svojo sramoto, ker si po svoje opravičila svoji sestri.

53 Obrnil bom njihovo usodo, usodo Sódome in njenih hčerá ter usodo Samarije in njenih hčerá. Obrnil bom tudi tvojo usodo v njihovi sredi, 54 da boš nosila svojo sramoto in se sramovala vsega, kar si počela, ko si jima v tolažbo. 55 Tvoja sestra Sódoma in njene hčere se vrnejo v svoje prejšnje stanje; prav tako se Samarija in njene hčere vrnejo v svoje prejšnje stanje, tudi ti in tvoje hčere se vrnete v svoje prejšnje stanje. 56 Mar ni bila tvoja sestra Sódoma kot zbadljivka v tvojih ustih na dan tvojega napuha, 57 preden se je razkrila tvoja hudobija? Zdaj pa si ti posmeh hčeram Arámcev in vsem okoli nje, hčeram Filistejcev, ki te vsepovsod zasmehujejo. 58 Tako nosiš kazen za svojo razuzdanost in za svoje gnusobe, govori Gospod.

59 Tako namreč govori Gospod Bog: Ravnal sem s tabo, kakor si ravnala ti, ki si poteptala prisego in prelomila zavezo. 60 Vendar se bom spomnil svoje zaveze s tabo v dneh tvoje mladosti in bom sklenil s teboj večno zavezo. 61 Tedaj se boš spomnila svojih poti in se sramovala, ko vzamem tvoje sestre, tako starejše kakor mlajše od tebe, in ti jih dam za hčere, vendar ne zaradi zaveze s teboj. 62 Da, svojo zavezo sklenem s teboj in tedaj spoznaš, da sem jaz Gospod – 63 da se osramočena spomniš tega in od sramu ne odpreš več ust, ko ti odpustim vse, kar si počela, govori Gospod Bog.

1 Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: 2 Sin človekov, zastavi uganko in povej priliko Izraelovi hiši! 3 Reci: Tako govori Gospod Bog:

11 Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: 12 Reci uporni hiši: Mar ne veste, kaj to pomeni? Reci: Glejte, babilonski kralj je prišel v Jeruzalem, vzel njegovega kralja in njegove kneze ter jih odpeljal k sebi v Babilon. 13 Potem je vzel kraljevega potomca, sklenil zavezo z njim in mu naložil prisego. Tudi veljake v deželi je odpeljal, 14 da bi bilo kraljestvo oslabljeno in se ne bi vzdignilo, marveč bi držalo zavezo z njim in obstalo. 15 Toda uprl se mu je in poslal svoje odposlance v Egipt, naj mu dajo konj in veliko čet. Ali bo uspel? Mar se bo rešil tisti, ki tako dela? Prelomil je zavezo in naj bi se rešil? 16 Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, prav v kraju, kjer biva kralj, ki ga je postavil za kralja in čigar prisego je poteptal in prelomil njegovo zavezo, pri njem, sredi Babilona bo umrl! 17 Faraon pa mu z veliko vojsko in s številno množico ne bo pomagal v boju, ko bo nasut nasip in bodo zgrajeni okopi, da se pokonča veliko življenj. 18 Kajti poteptal je prisego in prelomil zavezo; glej, dal je roko, in vendar je vse to storil! Ne bo ubežal! 19 Zato tako govori Gospod Bog: Kakor jaz živim, meni dano prisego, ki jo je poteptal, in mojo zavezo, ki jo je prelomil, bom spravil na njegovo glavo. 20 Svojo mrežo bom razpel čezenj, da se ujame v moji pasti. V Babilon ga bom pripeljal in ga tam sodil zaradi nezvestobe, ki jo je zagrešil proti meni. 21 Vsi njegovi ubežniki iz vseh njegovih čet bodo popadali pod mečem, preostali pa se bodo razkropili na vse vetrove. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril.

22 Tako govori Gospod Bog:

1 Moji bratje, med vami naj ne bo veliko učiteljev, ker veste, da bomo strožje sojeni. 2 Vsi delamo mnogo napak. Če pa kdo v besedi ne dela napake, je popoln mož in zmožen obrzdati vse svoje telo. 3 Če konjem na gobce nadenemo uzde, da bi nam bili pokorni, usmerjamo vse njihovo telo. 4 Poglejte tudi ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja. 5 Tako je tudi jezik majhen del telesa, a se ponaša z velikimi rečmi.

Poglejte, kako majhen ogenj, pa vžge tako velik gozd! 6 Tudi jezik je ogenj; med deli našega telesa je jezik vesolje krivice, ki omadežuje vse telo in razvnema krog nastajanja, njega pa razvnema peklenska dolina. 7 Vsakršna živalska narava – zveri, ptice, plazilci in morske živali – se človeški naravi daje ukrotiti in ta jo tudi res ukroti, 8 le jezika ne more ukrotiti noben človek; nestanovitno zlo je in poln smrtonosnega strupa. 9 Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti. 10 Iz istih ust prihajata blagoslov in kletev. Moji bratje, to se ne sme tako goditi. 11 Je mar studenec v istem izviru sladek in grenek? 12 Ali lahko, moji bratje, smokva rodi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.

13 Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela v krotkosti modrosti. 14 Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici. 15 Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemska, duševna, demonska. 16 Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. 17 Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. 18 In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.