1 V prvem letu perzijskega kralja Kira je Gospod – da se je izpolnila Gospodova beseda iz Jeremijevih ust – obudil duha perzijskega kralja Kira, da je razglasil po vsem svojem kraljestvu in tudi pisno naznanil:

2 »Tako govori perzijski kralj Kir: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naročil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. 3 Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim njegov Bog. Naj gre v Jeruzalem, ki je v Judeji, in naj zida hišo Gospoda, Izraelovega Boga. On je Bog, ki biva v Jeruzalemu. 4 Ves ostanek na katerem koli kraju, kjer so ti ljudje prebivali kot tujci, naj možje tistega kraja podprejo s srebrom, z zlatom, dobrinami in živino kakor tudi s prostovoljnimi darovi za hišo Boga, ki biva v Jeruzalemu.«

5 Tedaj so vstali družinski poglavarji iz Juda in Benjamina, duhovniki in leviti: vsi, v katerih je Bog obudil njih duha, da pojdejo in pozidajo Gospodovo hišo, ki je v Jeruzalemu. 6 Vsi njihovi sosedje so jim okrepili roke s srebrnimi predmeti, z zlatom, dobrinami, živino in dragocenostmi. Poleg tega pa je vsak tudi daroval še kaj zraven. 7 Kralj Kir je dal prinesti tudi predmete Gospodove hiše, ki jih je bil iz Jeruzalema prinesel Nebukadnezar in jih položil v hišo svojih bogov. 8 Perzijski kralj Kir jih je dal prinesti po zakladničarju Mitridátu ter jih izročil Šešbacárju, Judovemu knezu. 9 To je njihovo število: trideset zlatih čaš, tisoč srebrnih čaš, devetindvajset nožev, 10 trideset zlatih posod, štiristo deset srebrnih posod druge vrste in tisoč drugih predmetov. 11 Vseh zlatih in srebrnih predmetov je bilo pet tisoč štiristo. Vse te je Šešbacár vzel s seboj, ko so se izgnanci vračali iz Babilona v Jeruzalem.