|
Habakuk
Prerok se pritožuje
1
1 Izrek,  Db. Breme. ki ga je v videnju prejel prerok Habakúk.
2 Doklej, Gospod, bom klical na pomoč
in ne boš poslušal,
vpil k tebi zaradi nasilja
in ne boš pomagal?
3 Zakaj mi daješ gledati zlo
in opazuješ stisko?
Pred menoj sta pustošenje in nasilje,
zato vstaja pritožba in se vzdiguje spor.
4 Zaradi tega odmira postava
in pravica ne pride do konca,
kajti krivični vklepa pravičnega,
zato prihaja na dan popačena sodba.
Bog odgovarja
5 Ozrite se po narodih in poglejte,
začudite se in strmite!
Kajti v vaših dneh bom opravil delo;
ne bi verjeli, če bi kdo pripovedoval.
6 Kajti glejte, vzdignil bom Kaldejce,
trpko in urno ljudstvo,
ki prehodi zemeljske daljave,
da se polasti domov, ki niso njegovi.
7 Grozno in strašno je,
njegova pravica in njegov ponos izhajata iz njega.
8 Njegovi konji so hitrejši kakor panterji,
urnejši kakor stepski volkovi.
Njegovi konjeniki vihrajo,
njegovi konjeniki prihajajo od daleč,
priletijo kakor orel, hiter za žrtje.
9 Sleherni prihaja za nasilje,
ves njegov obraz je iztegnjen,
ujetnike kopiči kakor pesek.
10 Norčuje se iz kraljev,
oblastniki so mu v posmeh.
Smeje se vsaki trdnjavi,
naredi nasip in jo zavzame.
11 Potem se vrtinči kakor veter in gre dalje,
pregreši se: ta njegova moč postane njegov bog.
Prerok se ponovno pritožuje
12 Mar nisi ti od nekdaj, Gospod?
Moj Bog, moj Sveti, nočemo umreti! Ali ne bomo umrli; različica ti ne umreš.
O Gospod, postavil si ga, da bi sodil,
nastavil si ga kot skalo, da bi opominjal. Ali kaznoval.
13 Tvoje oči so preveč čiste, da bi videl hudobijo,
na zatiranja ne moreš gledati:
zakaj torej gledaš varljivce
in molčiš, ko krivični požira pravičnejšega od sebe?
14 Ti delaš, da so ljudje kakor ribe v morju,
kakor laznina, ki nima vladarja.
15 Vse jih vzdiguje s trnkom,
jih spravlja v svojo vršo
in jih zbira v svoj sak,
zato se veseli in raduje.
16 Zato opravlja klavne daritve svoji vrši
in zažiga kadilo svojemu saku,
kajti po njima je obilen njegov delež
in bogat njegov živež.
17 Toda ali sme brez konca prazniti svojo vršo,
ubijati narode brez prizanašanja?
Bog ponovno odgovarja
2
1 Stopil bom na svojo opazovalnico,
postavil se bom na stolp.
Oprezoval bom, da vidim, kaj mi bo govoril
in kaj naj odvrnem na svojo Sir. kaj odvrne na mojo. pritožbo.
2 Gospod mi je odgovoril in rekel:
Zapiši videnje
in vreži ga na plošče,
da bo hitel, kdor ga bo bral.
3 Kajti še je videnje za določeni čas,
bliža se svoji izpolnitvi in ne vara.
Če odlaša, ga le čakaj,
kajti zagotovo pride, ne bo zamudilo.
4 Glej, napihnjena je,
njegova duša v njem ni prava, Gr. Če se odtegne, / moja duša v njem nima veselja.
pravični pa bo v svoji veri Ali zvestobi. živel.
Petkratno gorje
5 Zares, bogastvo Tako Q; MT vino. je varljivo,
predrzen mož ne bo obstal,
tisti, ki odpira svoje žrelo kakor podzemlje
in se kakor smrt nikoli ne nasiti,
vlači k sebi vse narode
in kopiči pri sebi vsa ljudstva.
6 Mar ne bodo vsi ti vzdignili proti njemu zbadljivke, posmehljive puščice, in rekli:
Gorje mu, kdor kopiči, kar ni njegovo – doklej? –,
in se obremenjuje z zaplenitvami!
7 Mar ne vstanejo hipoma tvoji upniki,
se ne prebudijo tvoji terjalci,
in ti boš njihov plen?
8 Ker si ti oplenil veliko narodov,
bo ves ostanek ljudstev oplenil tebe,
zaradi človeške krvi in nasilja nad deželo,
mestom in vsemi, ki prebivajo v njem.
9 Gorje mu, ki pleni hudobni plen za svojo hišo,
da bi svoje gnezdo postavil visoko
in ušel roki stiske!
10 Svoji hiši si svetoval sramoto,
da bi pokončal številne narode;
pogubljaš svojo dušo.
11 Kajti kamen bo vpil iz zidu
in škarnica v ostrešju mu bo odgovarjala.
12 Gorje mu, kdor s krvjo zida mesto
in s krivico postavlja grad!
13 Glej, mar ne prihaja od Gospoda nad vojskami,
da se ljudstva trudijo za ogenj
in se narodi utrujajo za prazen nič?
14 Kajti zemlja se bo napolnila
s spoznanjem Gospodovega veličastva,
kakor vode pokrivajo morje.
15 Gorje mu, kdor nalije svojemu bližnjemu,
prilije svoj strup in ga opije,
da gleda njegovo nagoto!
16 Nasitil se boš s sramoto namesto s častjo,
napij se tudi ti in se razgali! Db. in bodi neobrezan; Q, prevodi in se opotekaj.
Čaša Gospodove desnice
se obrača k tebi
in sramota bo prišla na tvojo slavo.
17 Kajti nasilje nad Libanonom te bo prekrilo,
uničevanje živali te bo spodneslo, Hebr. nejasno.
zaradi človeške krvi in nasilja nad deželo,
mestom in vsemi, ki prebivajo v njem.
18 Kaj pomaga podoba,
če jo upodobi kipar,
odlitek, ki uči laži,
če kipar zaupa lastnemu kipu,
da izdeluje neme malike?
19 Gorje mu, kdor pravi lesu: »Zbudi se!«
in nememu kamnu: »Vstani!«
Mar te bo učil?
Glej, prevlečen je z zlatom in s srebrom,
a nobenega diha ni v njem.
20 Gospod pa je v svojem svetem templju,
umolkni pred njim, vsa zemlja!
Molitev in hvalnica
3
1 Molitev preroka Habakúka, po napevu žalostink.
2 Gospod, slišal sem, kar je slišati o tebi,
bojim se, o Gospod, tvojega delovanja.
Ožívi ga v bližnjih letih,
daj ga spoznati v bližnjih letih,
v jezi se spomni usmiljenja!
3 Bog prihaja iz Temána,
Sveti z gore Parán. Sela.
Njegovo veličastvo pokriva nebo,
in njegova hvala napolnjuje zemljo.
4 Svit postaja kakor svetloba,
iz njegove roke Ali strani. mu izhajajo žarki, Db. rogovi.
tam je skrivališče njegove moči.
5 Pred njim hodi kuga, Gr. beseda; lat. smrt.
za njegovimi nogami izhaja kužna bolezen. Ali izhaja plamen.
6 Stopi in strese zemljo,
pogleda in splaši narode.
Rušijo se večne gore,
pogrezajo se starodavni hribi;
njegove poti so starodavne.
7 Videl sem v bridkosti kušánske Gr., lat. etiopske. šotore,
tresejo se zagrinjala midjánske dežele.
8 Mar se je na vodotoke razjezil Gospod,
se je proti vodotokom vnela tvoja jeza
ali proti morju tvoj srd,
da prihajaš na svojih konjih,
na svojih zmagovitih vozovih,
9 da do golega razgaljaš svoj lok,
izrekaš prisege rodovom? Ali napolnjuješ svoj tul s puščicami; hebr. nejasno. Sela.
Z vodotoki cepiš zemljo.
10 Zagledale so te gore in se tresejo,
prišel je hudourni naliv:
pravodovje Ali globočina, brezno. je dalo svoj glas,
vzdignilo je višino svojih iztokov. Db. rok.
11 Sonce in luna stojita v svojem bivališču,
pred svetlobo tvojih švigajočih puščic,
pred sijem tvoje svetle sulice.
12 V togoti stopaš po zemlji,
v jezi teptaš narode.
13 Prišel si v rešenje svojega ljudstva,
v rešenje svojega maziljenca.
Razbil si glavo krivičnikove hiše,
razgalil si trup do vratu. Hebr. nejasno. Sela.
14 Z njegovimi lastnimi kopji
si prebodel glave Ali poglavarja. njegovih bojevnikov;
prihrumeli so, da bi nas Db. me. razgnali,
njihovo veselje je na skrivnem požreti ubožca.
15 Pognal si v morje svoje konje,
v blato velikih voda.
16 Poslušam in telo mi trepeta,
ustnice mi glasno drgetajo;
trohnoba prihaja v moje kosti;
tresem se na svojem mestu.
Odpočiti se moram za dan stiske,
kateri bo prišel nad ljudstvo, ki nas napada.
17 Kajti smokva ne bo cvetela
in na trtah ne bo grozdja,
pridelek oljke bo odpovedal
in polja ne bodo dajala živeža,
drobnica bo izginila iz staj
in v hlevih ne bo živine.
18 Vendar se bom veselil v Gospodu,
se radoval v Bogu moje rešitve.
19 Gospod Bog je moja moč,
dela mi noge kakor košutam
in mi daje stopiti na moje višine.
(Zborovodju, na Db. na moja. godala.)
|
