1 Med farizeji pa je bil človek, ki mu je bilo ime Nikodém; bil je prvak med Judi. 2 Ponoči je prišel k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« 3 Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« 4 Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« 5 Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. 6 Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. 7 Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. 8 Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« 9 Nikodém je odgovoril in mu rekel: »Kako se more to zgoditi?« 10 Jezus mu je odvrnil: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš? 11 Resnično, resnično, povem ti: Govorimo o tem, kar vemo, in pričujemo o tem, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate. 12 Če ne verjamete, kar sem vam govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verjeli, če vam bom govoril o nebeških? 13 Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega. 14 In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, 15 da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.

16 Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. 17 Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. 18 Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. 19 Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. 20 Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. 21 Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

22 Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje, se tam zadrževal z njimi in krščeval. 23 Tudi Janez je krščeval v Enónu blizu Salíma, ker je bilo tam veliko voda. Ljudje so prihajali in se dajali krstiti. 24 Janeza namreč še niso vrgli v ječo. 25 Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. 26 Šli so torej k Janezu in mu rekli: »Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu.« 27 Janez pa je odgovoril in rekel: »Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. 28 Vi sami ste priče, da sem rekel: ›Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.‹ 29 Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati.«

31 »Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, 32 in pričuje o tem, kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. 33 Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.«

1 Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – 2 čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci –, 3 je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. 4 Moral je iti skozi Samarijo. 5 Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. 6 Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.

7 Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« 8 Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. 9 Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) 10 Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« 11 Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? 12 Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« 13 Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. 14 Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« 15 Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.«

16 Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« 17 Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; 18 kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« 19 Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. 20 Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« 21 Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. 22 Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. 23 Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. 24 Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« 25 Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« 26 Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«

27 Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« 28 Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: 29 »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« 30 Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.

31 Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« 32 On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« 33 Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« 34 Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. 35 Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. 36 Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. 37 V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. 38 Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«

39 Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« 40 Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. 41 Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. 42 Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«

43 Po teh dveh dneh je šel od tam v Galilejo. 44 Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju, 45 toda ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je storil v Jeruzalemu ob prazniku; tudi sami so namreč šli na praznik.

46 Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. 47 Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. 48 Jezus mu je tedaj dejal: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« 49 Uradnik pa mu je rekel: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre.« 50 Jezus mu je dejal: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. 51 Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: »Tvoj sin živi.« 52 Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila.« 53 Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. 54 To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.

1 Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. 2 V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. 3 V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih. Čakali so na valovanje vode, 4 kajti od časa do časa je prihajal v kopel Gospodov angel in vzburkal vodo. Kdor je po vzburkanju vode prvi vstopil vanjo, je ozdravel, najsi je imel katero koli bolezen. 5 Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. 6 Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?« 7 Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.« 8 Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!« 9 In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.

Tisti dan pa je bila sobota. 10 Zato so Judje govorili ozdravljenemu: »Sobota je. Ne smeš prenašati postelje!« 11 On pa jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: ›Vzemi svojo posteljo in hôdi!‹« 12 Vprašali so ga: »Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: ›Vzemi jo in hôdi!‹« 13 Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica. 14 Pozneje ga je Jezus srečal v templju in mu rekel: »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!« 15 Mož je odšel in sporočil Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. 16 Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto. 17 Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« 18 Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.

19 Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. 20 Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. 21 Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. 22 Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, 23 da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. 24 Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. 25 Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. 26 Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. 27 Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. 28 Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. 29 In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe.

30 Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.«

31 »Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni resnično; 32 drug je, ki pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, s katerim pričuje o meni, resnično. 33 Vi ste napotili poslance k Janezu in pričeval je za resnico. 34 Jaz pa ne jemljem pričevanja od človeka, ampak to pripovedujem zato, da bi se vi rešili. 35 On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. 36 Jaz imam pričevanje, ki je večje kakor Janezovo: dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče. 37 In tudi Oče, ki me je poslal, on je pričeval o meni: vendar vi niste nikoli slišali njegovega glasu ne videli njegovega lika. 38 In tudi nimate njegove besede, ki bi ostajala v vas, ker ne verujete tistemu, ki ga je on poslal. 39 Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. 40 Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje.

41 Ne sprejemam slave od ljudi; 42 sicer pa vas poznam: v vas ni Božje ljubezni. 43 Prišel sem v imenu svojega Očeta in me ne sprejmete. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli. 44 Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga? 45 Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu; vaš tožnik je Mojzes, v katerega upate. 46 Če bi namreč verjeli Mojzesu, bi verjeli tudi meni, saj je pisal o meni. 47 Če pa ne verjamete njegovim spisom, kako boste verjeli mojim besedam?«