|
Peti Jobov govor: Job išče pomoči pri Bogu
Nadležni tolažniki
16
1 Tedaj je spregovoril Job in rekel:
2 Takih reči sem slišal že dosti,
vi vsi ste nadležni tolažniki:
3 »Bo že konec praznih besedi?«
ali: »Kaj te podžiga, da ugovarjaš?«
4 Tudi jaz bi govoril kakor vi,
ko bi bili vi na mojem mestu.
Rotil bi vas z govori
in z glavo zmajeval nad vami.
5 Krepčal bi vas s svojimi usti,
sočutje pa bi zadrževalo moje ustnice.  Ali sočutje mojih ustnic bi blažilo (vašo bolečino).
Bog in ljudje ga preganjajo
6 Če govorim, ne preneha moja bolečina,
in če umolknem, mar odide od mene?
7 Tedaj me šele utruja,
prestrašil si vso mojo družbo.
8 Ko me pestiš, je za pričo,
in moja shiranost se vzdigne proti meni,
obtožuje me v obraz.
9 Njegova jeza sika in me preganja,
škriplje z zobmi proti meni,
moj nasprotnik me ostro pogleduje.
10 Proti meni odpirajo svoja usta,
z zasramovanjem me bijejo po licih,
vsi hkrati se zbirajo proti meni.
11 Bog me je predal hudobnežu,
pahnil me je v roke krivičnikov.
12 Mirno sem živel, pa me je stresel,
me zgrabil za tilnik in me raztreščil,
postavil me je sebi za tarčo.
13 Obletavajo me njegove strelice,
prebada mi obisti in mi ne prizanaša,
moj žolč razliva po zemlji.
14 Rano za rano odpira na meni,
zaganja se vame kakor bojevnik.
15 Raševnik sem si sešil za svojo kožo,
svoj ponos Db. rog. sem upognil v prah.
16 Moj obraz je zabuhel od joka,
na mojih trepalnicah je smrtna senca,
17 čeprav ni bilo nasilja v mojih rokah
in je bila moja molitev čista.
Edina priča – Bog v nebesih
18 O zemlja, ne vpijaj moje krvi,
naj ne bo počivališča za mojo pritožbo!
19 Tudi zdaj, glejte, je v nebesih priča zame,
moj porok je na višavah.
20 Moji sli so moji klici, Ali Moji prijatelji so moji zasmehovalci.
moje oko preliva solze k Bogu:
21 Naj se potegne za moža, ki stoji pred Bogom,
kakor sin človekov za svojega prijatelja!
22 Kajti le še nekaj let bo prešlo
in odšel bom po stezi brez vrnitve.
Edini porok – Job
17
1 Moj duh je razdejan,
moji dnevi ugašajo,
le grob me še čaka.
2 Zares, zasmehovalci so pred menoj,
moje oko bedi ob njihovih žalitvah.
3 Postavi, prosim, moje poroštvo zraven sebe!
Kdo bi se rad oprl na mojo roko? Ali … poroštvo zame pri sebi! / Kdo mi bo sicer (kot porok) udaril v roko?
4 Kajti njihovemu srcu si zastrl dojemljivost,
zato jih ne boš povzdignil.
5 Da bi kaj dobil, se sklicuje na prijatelje,
medtem ko njegovim otrokom ugašajo oči! Ali Kdor izdaja prijatelje, da bi kaj dobil, / bodo njegovim otrokom ugasnile oči.
Pošteni so pretreseni
6 Postavil me je za pregovor ljudstvom,
sem človek, ki mu pljujejo v obraz.
7 Moje oči ugašajo od žalosti,
vsi moji udje so kakor senca.
8 Iskreni so pretreseni nad tem,
kako se nedolžni Ali in nedolžni se. vzdiguje proti brezbožnežu,
9 kako se pravični Ali toda pravični se. drži svoje poti
in Ali in kdor je. čistih rok povečuje svojo moč.
10 Premislite se vendar vsi in pristopite,
čeprav ne najdem modrega med vami!
11 Moji dnevi so minili, moji načrti so uničeni,
želje mojega srca.
12 Noč delajo za dan,
skorajšnjo luč iz teme.
13 Čeprav še zaupam, je že podzemlje moj dom,
v temi si postiljam ležišče.
14 Grobu pravim: »Ti si moj oče,«
črvom: »Moja mati, moja sestra.«
15 Kje je torej moje upanje?
Moje upanje! Kdo ga more zagledati?
16 Vse bo šlo v podzemlje,
ko se skupaj pogrezneva v prah.
|
