1 In govoril jim je: »Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva, ki je prišlo z močjo.«

2 Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. 3 Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. 4 In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. 5 Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« 6 Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. 7 Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« 8 Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi.

9 In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. 10 To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. 11 In vprašali so ga: »Zakaj pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« 12 Rekel jim je: »Elija res pride najprej in vse prenavlja, toda kako, da je pisano o Sinu človekovem, da bo veliko pretrpel in da bo zaničevan? 13 A povem vam, da je Elija že prišel in so mu storili vse, kar so hoteli, kakor je pisano o njem.«

14 Ko so prišli k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so razpravljali z njimi. 15 Takoj ko je množica opazila Jezusa, je ostrmela, odhitela k njemu in ga pozdravljala. 16 Vprašal jih je: »Zakaj razpravljate z njimi?« 17 Nekdo iz množice mu je odvrnil: »Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. 18 Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli.« 19 Odgovoril jim je: »O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!« 20 In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je takoj stresel dečka, da je padel na tla, se valjal in penil. 21 Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa se mu to že dogaja?« Rekel je: »Od otroških let. 22 Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« 23 Jezus mu je dejal: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.« 24 Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: »Verujem, pomagaj moji neveri!« 25 Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: »Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!« 26 Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« 27 Jezus pa ga je prijel za roko, ga vzdignil in deček je vstal. 28 Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem spraševali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« 29 Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.«

30 Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. 31 Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« 32 Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.

33 Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« 34 Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. 35 Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« 36 In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: 37 »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

38 Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« 39 Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. 40 Kdor ni proti nam, je za nas. 41 Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«

42 »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. 43 Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. 45 Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino. 47 Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, 48 kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne. 49 Vsakdo bo namreč z ognjem osoljen. 50 Sol je dobra. Če pa sol postane neslana, s čim jo boste popravili? Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!«