1 Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. 2 »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. 3 Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. 4 Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ 5 Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; 6 ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. 7 Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. 8 Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. 9 Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ 10 Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. 11 Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. 12 Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal. 13 Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ 14 Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«