2 Jaz pravim: Pazi na kraljeva usta; ko pa gre za izjavo prisege Bogu, 3 se ne prenagli. Pojdi proč od njegovega obličja, ne ostani pri hudobni zadevi, kajti vse, kar hoče, lahko stori. 4 Kraljeva beseda je odločilna, kdo mu more reči: »Kaj delaš?« 5 Kdor se drži zapovedi, ne pozna hudobije, srce modrega ve za čas in sodbo. 6 Kajti vsako veselje ima svoj čas in sodbo, veliko zlo je za človeka, kar pritiska nanj: 7 kajti nihče ne ve, kaj bo nastalo, kajti kadar bo nastalo, kdo mu bo povedal? 8 Noben človek nima oblasti nad dihom, da bi mogel zadržati dih življenja, in nihče nima oblasti nad dnevom smrti, za smrtni boj ni odloga, krivica ne reši tega, ki jo počenja.

9 Vse to sem gledal, ko sem svoje srce obračal k slehernemu dogajanju, ki se godi pod soncem v času, ko človek vlada nad človekom njemu v škodo.

10 Pri tem sem gledal pokopane krivičnike: pridejo in odidejo s svetega kraja, v mestu pa pozabljajo, kako so delali. Tudi to je nečimrnost. 11 Ker obsodbe nad hudodelci ne izpolnijo takoj, ljudem pač narašča pogum, da delajo húdo. 12 Grešnik stokrat stori hudobijo, pa še dolgo živi. Vendar tudi vem, da bo dobro tem, ki se boje Boga, prav zato, ker se ga boje. 13 Krivičniku pa ne bo dobro in si kakor senca ne bo podaljšal dni, ker se ne boji Boga.

14 Nečimrnost je, kar se dogaja na zemlji: So pravični, ki se jim godi, kakor da bi delali krivično, in so krivični, ki se jim godi, kakor da bi delali pravično. Zato rečem: tudi to je nečimrnost. 15 Zato odobravam veselje, ker ni sreče za človeka pod soncem, razen da jé in pije in se veseli. To naj ga spremlja pri njegovem trudu vse dni življenja, ki mu jih Bog daje pod soncem.

16 Ko sem dal svoje srce, da bi spoznal modrost in videl muko, ki se dogaja na zemlji, saj ne podnevi ne ponoči človek ne okusi spanja na svojih očeh, 17 sem videl vse Božje delo: človek ne more doumeti dogajanja, ki se godi pod soncem. Kakor koli se človek trudi, da bi ga preiskal, ga ne more doumeti. Četudi modri misli, da ga pozna, ga ne more doumeti.