|
Vse je v Božjih rokah
9
1 Vse to sem si vzel k srcu, vse to sem uvidel: pravični in modri ter njihova dela so v Božji roki. Ne ljubezni ne sovraštva človek ne more predvideti: vse je pred njim.  Sir. vse pred njim je nečimrnost.
2 Vse čaka ista usoda kakor vsakega: pravičnega in krivičnega, dobrega in Gr., sir., lat. dodajajo hudobnega. čistega in nečistega, tega, ki daruje, in tega, ki ne daruje, tako dobrega kakor grešnega, tega, ki prisega, kakor tega, ki se prisege boji.
3 To je žalostno pri vsem, kar se godi pod soncem: vse čaka ista usoda. Tudi srce človeških otrok je polno hudega, dokler žive, so zablode v njihovih srcih. Potem pa k mrtvim!
4 Kdor je pridružen vsem živim, ima še upanje, kajti živ pes je boljši kakor mrtev lev.
5 Živi namreč vedo, da bodo umrli, mrtvi pa ne vedo ničesar več, zanje ni več plačila, saj je pozabljen spomin nanje.
6 Davno je minila njihova ljubezen, njihovo sovraštvo in njihova zavist, na veke nimajo več deleža pri vsem, kar se godi pod soncem.
Veselo sprejemaj, kar ti Bog daje
7 Pojdi, jej z veseljem svoj kruh in pij veselega srca svoje vino, saj se Bog že od davnaj veseli tvojega dela.
8 Tvoja oblačila naj bodo vedno bela, na tvoji glavi naj ne manjka olja.
9 Uživaj življenje z ženo, ki jo ljubiš, vse dni svojega nečimrnega življenja, kolikor ti jih je dal pod soncem, vse svoje nečimrne dni. Kajti to je tvoj delež v življenju in pri tvojem trudu, s katerim se mučiš pod soncem.
10 Vse, kar išče tvoja roka, da bi naredila, naredi z vso močjo: ne dela ne preudarjanja ne spoznanja ne modrosti namreč ni v podzemlju, kamor greš.
Čas in naključje
11 Ozrl sem se in videl pod soncem: hitri ne dobijo stave v teku ne junaki bitke niti modri kruha niti pametni bogastva in ne razumni naklonjenosti, kajti čas in naključje jih zadevata vse.
12 Človek ne ve niti za svoj čas: kakor se ribe ujamejo v pogubno mrežo, kakor se ptice ujamejo v past, tako se zapletajo ljudje v hudem času, ki jih hipoma zadene.
13 Tudi to, sem videl, je modrost pod soncem, zdela se mi je velika:
14 bilo je majhno mesto in v njem malo ljudi. Prišel je nadenj mogočen kralj in ga obkolil ter zgradil proti njemu velike okope.
15 V njem pa je bil siromašen, moder mož. Ta je rešil mesto s svojo modrostjo, vendar se potem nihče Ali Ta bi lahko rešil … vendar se nihče. ni spomnil tega siromašnega moža.
16 Tedaj sem rekel: boljša je modrost ko moč, toda siromakovo modrost zaničujejo in njegovih besed ne poslušajo.
17 Mirne besede modrih zaslužijo več posluha
kakor vpitje vladarja med norci.
18 Modrost je boljša ko bojno orožje,
en odpadnik pa pokvari veliko dobrega.
|
