1 Kaj bomo torej rekli, da je dosegel Abraham, naš praoče, po mesu? 2 Če je bil namreč Abraham opravičen po delih, se ima s čim ponašati. Vendar ne pred Bogom. 3 Kaj namreč pravi Pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost. 4 Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo. 5 Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost. 6 Tako tudi David blagruje človeka, ki mu Bog prišteva pravičnost brez del:

13 Kajti obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta, ni bila dana po postavi, ampak po pravičnosti, ki izvira iz vere. 14 Če bi namreč postali dediči tisti, ki se sklicujejo na postavo, bi se vera izvotlila, obljuba pa bi bila brez učinka. 15 Kajti postava povzroča jezo. Kjer pa ni postave, tudi ni prestopka. 16 Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, 17 kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. 18 Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom. 19 In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo, saj je imel nekako sto let, in da je Sari naročje omrtvelo. 20 Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, 21 popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.

22 Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost. 23 To, da mu je bilo šteto, pa ni bilo zapisano samo zaradi njega, 24 temveč tudi zaradi nas. Saj bo šteto tudi nam, ker verujemo vanj, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda: 25 on je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja.