|
Čaše Božjega srda
16
1 Nato sem iz svetišča zaslišal močen glas, ki je rekel sedmim angelom: »Pojdite in izlijte na zemljo sedem čaš Božjega srda!«
2 Odšel je prvi in izlil svojo čašo na zemljo. Ljudje, ki so imeli žig zveri in ki so molili njeno podobo, so bili udarjeni s hudim in bolečim tvorom.
3 Drugi je izlil svojo čašo v morje. In morje se je spremenilo v kri, kakor je kri mrliča, in poginilo je vse, kar je bilo v morju živega.
4 Tretji je izlil svojo čašo v reke in v izvirke vodá. Spremenili so se v kri.
5 Tedaj sem slišal angela vodá, ki je rekel:
»Pravičen si ti, ki si in si bil, ti Sveti,
ker si tako razsodil!
6 Ker so prelili kri svetih in prerokov,
si dal piti kri tudi njim:
zaslužili so to.«
7 Slišal sem oltar, ki je govoril:
»Da, Gospod, Bog, vladar vsega,
tvoje sodbe so resnične in pravične.«
8 Četrti je izlil svojo čašo na sonce. Temu angelu je bilo dano, da je žgal ljudi z ognjem.
9 In ljudi je žgala silna vročina in preklinjali so ime Boga, ki ima oblast nad temi nadlogami. Niso se spreobrnili, da bi mu izkazali čast.
10 Peti je izlil svojo čašo na prestol zverí in njeno kraljestvo je pokrila tema. Ljudje so si od bolečine grizli jezike
11 in zaradi muk in tvorov preklinjali Boga nebes in se niso odvrnili  Db. spreobrnili. od svojega početja.
12 Šesti je izlil svojo čašo v veliko reko Evfrat in njeno vodovje se je posušilo, tako da je bila pripravljena pot kraljem z vzhoda.
13 Nato sem videl, kako so iz ust zmaja, iz ust zveri in iz ust lažnega preroka prišli trije nečisti duhovi, podobni žabam.
14 To so namreč duhovi demonov, ki delajo znamenja Tj. čudeže. in ki hodijo zbirat kralje vesoljne zemlje na vojsko, za véliki dan Boga, vladarja vsega.
15 (Glej, pridem kakor tat. Blagor mu, ki je buden in hrani svoja oblačila, da ne bo hodil okrog nag in razkazoval svoje sramote.)
16 In zbral jih je na kraju, ki se po hebrejsko imenuje Harmagedón.
17 Sedmi je izlil svojo čašo po ozračju in od prestola v svetišču je prišel močen glas, ki je rekel: »Zgodilo se je!«
18 Nastali so bliski, glasovi in gromi in hkrati velik potres, kakršnega ni bilo, odkar živi človek na zemlji; tako neznanski je bil potres.
19 Veliko mesto je razpadlo na tri dele, mesta poganov pa so se zrušila. Bog se je spomnil vélikega Babilona, in tako mu je dal čašo z vinom svoje strašne jeze.
20 Vsi otoki so se razbežali in gorá ni bilo več najti.
21 Z neba je padala na ljudi debela toča, težka talent. Zaradi nadloge toče so ljudje preklinjali Boga, kajti ta nadloga je bila izredno huda.
|
