Med pavlinskimi pismi tvorijo pismi Timóteju in pismo Titu enoto tako z literarnega vidika kakor tudi z vidika nauka. Če odmislimo kratko pismo Filémonu, so to edina pisma, ki so naslovljena na določene osebe. Že na začetku 18. st. so dobila ime »pastoralna pisma« in to poimenovanje se je uveljavilo, saj jasno govori o vsebini pisem: »pastirjem« Cerkvá dajejo navodila.

Timótej: Neposredne podatke o njem imamo tako od Luka kakor od apostola Pavla samega.

Pavel ga je prvič srečal v Listri, v deželi Likaoniji, v rimski koloniji, ki jo je ustanovil cesar Avgust okrog leta 6 pr. Kr. Timótej je pripadal meščanskim krogom. Njegov oče je bil menda pravi Grk (prim. Apd 16,1), ne domačin. Ti so namreč govorili likaonsko narečje. Zdi se tudi, da je bil Timótejev oče pogan, saj svojega sina ni dal obrezati osmi dan po rojstvu – po judovski postavi. Njegova mati Evníka, pokristjanjena Judinja (prim. Apd 16,1), in babica Loída (prim. 2 Tim 1,5) sta ga že v rosni mladosti poučili v Svetem pismu (prim. 2 Tim 3,15).

Ko je Timótej začel sodelovati s Pavlom, je bil še sorazmerno mlad (prim. 1 Tim 4,12). Bil je boječ in zadržan (prim. 1 Kor 16,10; 2 Tim 1,7–8), rahlega zdravja in podvržen pogostim težavam (prim. 1 Tim 5,23). Pavel ga je obrezal (prim. Apd 16,3), da ne bi imel težav z judovci. Zbor starešin je nanj položil roke, vendar ni znano, kdaj (prim. 1 Tim 4,14; 2 Tim 1,6).

Apostolsko dejavnost Pavlovega učenca je zarisala dejavnost učitelja, katerega najbližji sodelavec je bil (prim. 1 Tes 3,2). Pavel ga je pogosto vzel s seboj na misijonska potovanja (prim. Apd 17,14–15; 18,5; 20,4; 2 Kor 1,19). S Pavlom ga najdemo, ko ta piše razna pisma (prim. Rim 16,21; 2 Kor 1,1; Flp 1,1; Kol 1,1; 1 Tes 1,1; 2 Tes 1,1; Flm 1,1). Pavel mu je naložil posebno poslanstvo v Makedoniji (prim. Apd 19,22), prav posebno pa med Tesaloničani (prim. 1 Tes 3,2–6) in Korinčani (prim. 1 Kor 4,17; 6,10). Pavel je imel Timóteja zelo rad. Pred smrtjo je želel še enkrat (prim. 2 Tim 4,9–21) videti sina v veri (1 Tim 1,2).

Tit: Ker Luka v Apostolskih delih Tita ne omenja, imamo o njem le malo podatkov. Rodil se je v grški, tj. poganski družini (prim. Gal 2,3). Spreobrnil se je gotovo ob apostolu Pavlu (prim. Tit 1,4), ki ga je tudi vzel s seboj na zborovanje v Jeruzalemu (prim. Gal 2,1–3). K obrezi ni bil primoran (prim. Gal 2,3) kakor Timótej. Odločilno vlogo je imel pri urejanju razmer v Korintu, kjer je vse uredil tako, kakor je bilo Pavlu po volji (prim. 2 Kor 7,7), in se Korinčanom prikupil. V svojem pismu ga Pavel visoko ceni (prim. 2 Kor 7,7.13.15). Apostol je cenil njegovo nadarjenost in ljubezen, saj mu je zaupal organizacijo krščanske skupnosti na Kreti (prim. Tit 1,5). Iz Drugega pisma Timoteju (4,10) sklepamo, da je bil nekaj časa pri Pavlu v Rimu – v drugem ujetništvu –, potem pa je odpotoval v Dalmacijo.

Začeli bomo z Drugim pismom Timoteju, za katero se zdi, da daje najboljše izhodišče. Kaže, da je zadnje med pastoralnimi pismi, saj prav v njem Pavel zapiše, da je napočil trenutek odhoda (4,6). Pismo je torej treba postaviti tik pred apostolovo smrt.

Pismo sámo pove, da je bilo sestavljeno v Rimu (prim. 1,17) v času, ko je apostol prestajal strog zapor. Pavel je vklenjen v verige, kakor bi bil hudodelec (2,9). Apostol ve, da se je čas njegovega odhoda približal (prim. 4,6), zato se čuti zelo osamljenega (prim. 4,10.16). Samo Luka je ob njem (prim. 4,11). Timóteja roti, naj se čim prej vrne (prim. 4,9).

S Pavlovim jetništvom v Rimu so težave. Mislimo na prvo ujetništvo, omenjeno v Apostolskih delih (prim. 28,30), ki spada v leta 61–63. Toda okoliščine prvega jetništva se ne ujemajo z jetništvom iz Drugega pisma Timoteju. Med prvim jetništvom je Pavel bival v stanovanju, ki si ga je sam izbral, in je lahko obiskovalce svobodno sprejemal. Treba je torej bodisi priznati obstoj drugega jetništva, med katerim je napisal svoje pismo, torej jetništva, ki ga Apostolska dela ne omenjajo, ali pa ovreči zgodovinske podatke v pismu in zanikati njegovo pristnost v celoti. Tako sta nastali dve rešitvi.

1. Prva ima pred očmi pristnost pastoralnih pisem in upošteva drugi Pavlov zapor (drugo jetništvo). Zaprt med Neronovim preganjanjem (med l. 64 in junijem leta 68) bi Pavel umrl mučeniške smrti v tem času, morda leta 67. Tedaj bi bilo treba postaviti pisanje Drugega pisma Timoteju v ta čas.

2. Druga rešitev pa ne predpostavlja celostne pristnosti pastoralnih pisem in njihov nastanek potiska daleč naprej, tja na konec 1. st. ali celo na začetek 2. st.

Prvo pismo Timoteju in Pismo Titu uporabljata isto besedje in obravnavata isto snov kakor Drugo pismo Timoteju, zato nujno spadata v isti čas. Podatki, ki bi lahko pripeljali do večje časovne natančnosti, pa so krhki. Reči je mogoče samo to, da pismi nista bili napisani pred tretjim Pavlovim misijonskim potovanjem ali med njim in ne po Drugem pismu Timoteju.

Kakor izvemo iz Prvega pisma Timoteju (prim. 1,3), se Pavel odpravlja v Makedonijo in Timóteja pušča v Efezu, da bi vodil tamkajšnjo skupnost. Ni verjetno, da bi Timótej takrat – med Pavlovim tretjim misijonskim potovanjem – bival v Efezu, saj je vseskozi spremljal Pavla. Poleg tega pa zmote, ki so se pojavile v skupnosti in jih je apostol napovedal v poslovilnem pogovoru s starešinami (prim. Apd 20,29), dopuščajo domnevo, da je bila efeška Cerkev ustanovljena že pred določenim časom. To pa nas znova postavi pred prejšnjo izbiro: ali zavreči zgodovinskost teh podatkov ali pa sprejeti dejstvo, da je Pavel po svojem prvem rimskem jetništvu, ki se je končalo okrog leta 63, znova začel svoje apostolsko delo in pismo napisal po letu 63, seveda pred Drugim pismom Timoteju.

Isto lahko domnevamo o Pismu Titu. Po Tit 1,5 je Pavel pustil Tita na Kreti, da bi tam organiziral Cerkev, ki jo je ustanovil. Piše mu med potovanjem (prim. Tit 3,12) in ga prosi, naj pride za njim v Nikópolo, kjer da bo prezimil. Če so ti podatki točni, je ta njegova dejavnost potekala v letih po Pavlovi osvoboditvi, v letih od 63 do 67.

Takrat, ko je večina apostolov že pomrla, se je povečala odgovornost cerkvenih voditeljev, škofov in starešin. Vendar tu ne gre za monarhično ustanovo škofovstva kakor pozneje, ker imajo škofje in starešine v bistvu isto nalogo. Eni in drugi morajo bedeti nad naukom in ga zvesto podajati takšnega, kakršnega so prejeli, svojemu oznanilu pa dodajati zgled svetega življenja (prim. 1 Tim 3,1–7; Tit 1,6–9). Svoje vernike morajo utrjevati proti delovanju krivih učiteljev. Tudi diakoni morajo živeti zgledno (prim. 1 Tim 3,8–12), naložena pa jim je še posebna naloga streči bolnim in revnim. Sicer pa vloge še niso jasno razmejene: ureditev, ki jo bo pozneje izročilo natančno določilo, šele nastaja.

Kriva vera, ki so ji »pastirska pisma« vztrajno nasprotovala, takó da so pozivala k trdnosti v nauku, je le na splošno opredeljena. Krivi učitelji, za katere se zdi, da so delovali v Cerkvi, so bili predvsem pod vplivom judovstva. To so bili predvsem Judje (prim. Tit 1,10), ki so hoteli biti učitelji postave (prim. 1 Tim 1,7) in so načenjali prepire o njeni vsebini (prim. Tit 3,9) ter se zatekali k judovskim bajkam (mitom) (prim. Tit 1,14), k legendam in rodovnikom (prim. 1 Tim 1,4). Njihov nauk je vključeval tudi prepoved ženitve, uvajal je nekakšne tabuje določenih jedi (prim. 1 Tim 4,3) in trdil, da je vstajenje že bilo (prim. 2 Tim 2,18). To krivoverstvo je rastlo hkrati s popuščanjem na nravstvenem področju (prim. navajanje številnih pregreh v pastoralnih pismih).

Vendar ne bi bilo prav, če bi v pastoralnih pismih poudarjali samo organizacijska vprašanja in nevšečnosti, ki so jih povzročale herezije. Prisluhniti je treba tudi odmevom obredne hvalnice (doksologije) prvotne Cerkve. Taka hvalnica je posebno vidna v odlomkih himn, ki odmevajo v pastoralnih pismih (prim. 1 Tim 2,5–6 itd.), pa tudi v več odlomkih, ki poveličujejo vzvišenost Kristusa in njegovega dela (prim. 1 Tim 1,12–17). Klic k budnosti, ki v teh pismih nenehno odmeva, je vzporeden s češčenjem tistega, v katerem se mora zakoreniniti vera Cerkve.