|
51
1 Poslušajte me vi, ki si prizadevate za pravičnost,
vi, ki iščete Gospoda!
Glejte na skalo, iz katere ste izklesani,
na odprtino jame, iz katere ste izkopani.
2 Glejte na Abrahama, svojega očeta,
in na Saro, ki vas je rodila.
Kajti bil je sam, ko sem ga poklical,
pa sem ga blagoslovil in namnožil.
3 Da, Gospod bo potolažil hčer sionsko,
potolažil bo vse njene razvaline.
Iz puščave bo naredil raj,
iz pustinje Gospodov vrt.
V njej bodo doma radost in veselje,
hvalnica in glas pesmi.
4 Poslušaj me, moje ljudstvo,
prisluhni mi, moj narod!
Kajti od mene prihaja postava
in svoje pravo postavljam za luč narodom.
5 Blizu je moja pravičnost,
moje odrešenje prihaja,
moji lakti bodo sodili ljudstva,
mene čakajo obrežja,
v moj laket zaupajo.
6 Povzdignite svoje oči proti nebu,
ozrite se navzdol na zemljo,
kajti nebo bo izginilo kakor dim,
zemlja bo razpadla kakor obleka
in njeni prebivalci bodo preminili kakor mušice.
Moje odrešenje pa ostaja na veke,
moja pravičnost ne bo prenehala.
7 Poslušajte me, vi, ki poznate pravičnost,
ljudstvo, ki nosi v svojem srcu mojo postavo.
Ne bojte se sramotenja ljudi,
ne plašite se njihovega zmerjanja.
8 Kajti molj jih bo požrl kakor obleko,
črv jih bo razjedel kakor volno,
moja pravičnost pa ostaja na veke,
moje odrešenje od roda do roda.
Zbúdi se, Gospod
9 Zbúdi se, zbúdi, obleci moč,
laket Gospodov!
Zbúdi se kakor v nekdanjih dneh,
v davnih rodovih!
Mar nisi ti razsekal Rahaba,  Tj. morsko pošast (včasih prispodoba Egipta).
prebodel zmaja?
10 Mar nisi ti posušil morja,
vode velikega vodovja,
globine morja spremenil v pot,
da so odkupljeni šli čez?
11 Gospodovi osvobojenci se bodo vrnili
in prišli s pesmijo na Sion.
Nad njihovo glavo bo večno veselje,
dosegli bodo radost in veselje,
žalost in vzdihovanje bosta zbežala.
12 Jaz sem, jaz, ki vas tolažim.
Kdo si ti, da se bojiš umrljivega človeka,
sina človekovega, ki je kakor trava?
13 Pozabil si Gospoda, ki te je naredil,
razprostrl nebo
in utemeljil zemljo,
in si vedno trepetal, vsak dan,
pred jezo zatiralca,
ki se je pripravljal, da te pogubi.
In kje je zdaj zatiralčeva jeza?
14 Zvezani bo kmalu oproščen,
ne bo umrl in šel v jamo,
ne bo pogrešal kruha.
15 Jaz sem Gospod, tvoj Bog,
ki burka morje, da hrumijo njegovi valovi,
njegovo ime je Gospod nad vojskami.
16 Svoje besede sem položil v tvoja usta,
skril sem te v senco svoje roke,
da bi vsadil Sir. razprostrl. nebo
in utemeljil zemljo
ter rekel Sionu: »Ti si moje ljudstvo!«
Prebudi se, Jeruzalem
17 Prebudi se, prebudi,
vstani, prestolnica Dodano. Jeruzalem,
ki si pila iz Gospodove roke
kelih njegovega srda.
Čašo omamnega keliha
si izpila in posrkala.
18 Nikogar ni bilo, ki bi jo vodil,
od vseh sinov, ki jih je rodila,
nikogar, ki bi jo prijel za roko,
od vseh sinov, ki jih je vzredila.
19 To dvoje te je doletelo:
– kdo žaluje s tabo? –
opustošenje in razdejanje, lakota in meč,
kdo te pomiluje?
20 Tvoji sinovi ležijo modrikasti
po vseh vogalih ulic
kakor antilopa v mreži.
Polni so Gospodovega srda,
grožnje tvojega Boga.
21 Zato poslušaj to, ubožica,
omamljena, pa ne od vina:
22 Tako govori tvoj Gospod Bog,
tvoj Bog, ki brani pravico svojega ljudstva:
Glej, vzel bom iz tvoje roke omamni kelih,
čašo keliha svojega srda,
ne boš ga več pila.
23 Dal ga bom v roke tvojim zatiralcem,
ki so ti pravili:
»Vrzi se na tla, da gremo čezte!«
in nastavljala si svoj hrbet kakor tla,
kakor cesto za popotnike.
|
