Letno branje celega Svetega pisma

17. dan branja:

Evangelij po Marku 10,1-31 O ločitvi (Mt 19,1–12) 10 1 Od tam je prišel v judejsko pokrajino in na drugo stran Jordana. Spet so se zgrnile okrog njega množice in spet jih je učil kakor po navadi. 2 Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« 3 Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« 4 Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« 5 Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, 6 na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. 7 Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi 8 in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. 9 Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« 10 Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. 11 In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; 12 in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.« Jezus blagoslavlja otroke (Mt 19,13–15; Lk 18,15–17) 13 Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. 14 Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. 15 Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« 16 In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. Bogastvo in hoja za Jezusom (Mt 19,16–30; Lk 18,18–30) 17 Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« 18 Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! 19 Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« 20 Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« 21 Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« 22 Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. 23 Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« 24 Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! 25 Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« 26 Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« 27 Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« 28 Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« 29 Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive 30 in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. 31 Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«

1. Mojzesova knjiga 24 Abraham oženi Izaka 24 1 Abraham je bil star, že močno v letih in GOSPOD ga je v vsem blagoslovil. 2 Abraham je rekel najstarejšemu služabniku svoje hiše, ki je upravljal vse njegovo imetje: »Polôži roko pod moja ledja, 3 da te zaprisežem pri GOSPODU, Bogu neba in Bogu zemlje, da ne vzameš žene mojemu sinu izmed hčera Kánaancev, med katerimi prebivam, 4 ampak da pojdeš v mojo deželo, k mojemu sorodstvu, in dobiš ženo za mojega sina Izaka.« 5 Služabnik pa mu je rekel: »Kaj pa, če ženska ne bo hotela iti z menoj v to deželo? Ali naj popeljem tvojega sina nazaj v deželo, iz katere si prišel?« 6 Abraham mu je rekel: »Varuj se tega, da bi odpeljal mojega sina tjakaj! 7 GOSPOD, Bog neba, ki me je vzel iz hiše mojega očeta in iz dežele moje rodbine, ta, ki mi je govoril, mi prisegel in rekel: ›Tvojemu potomstvu bom dal to deželo,‹ bo poslal svojega angela pred teboj, da boš od tam dobil ženo mojemu sinu. 8 Če pa ženska ne bi hotela iti s teboj, si prost te moje prisege. Samo nikar ne vôdi mojega sina tjakaj!« 9 Služabnik je tedaj položil roko pod ledja svojega gospoda Abrahama in mu prisegel glede te zadeve. 10 Služabnik je vzel deset kamel izmed kamel svojega gospoda in odšel. S seboj je vzel tudi vseh vrst blago, najdragocenejše stvari svojega gospoda. Odpravil se je na pot in šel proti Mezopotamiji v Nahórjevo mesto. 11 Ustavil je kamele, da bi se spočile zunaj mesta pri vodnjaku. Bilo je proti večeru ob času, ko hodijo ženske zajemat vodo. 12 Tedaj je rekel: »GOSPOD, Bog mojega gospoda Abrahama, pomagaj mi, da se mi danes posreči, in izkaži dobroto mojemu gospodu Abrahamu! 13 Glej, stojim pri studencu in hčere mož tega mesta prihajajo zajemat vodo. 14 Dekle, ki ji bom rekel: ›Nagni, prosim, vrč, da bom pil!‹ in ki bo rekla: ›Pij! Pa tudi tvoje kamele bom napojila,‹ naj bo tista, ki si jo določil za svojega služabnika Izaka, in po tem bom spoznal, da si izkazal dobroto mojemu gospodu.« 15 Še preden je to do kraja izgovoril, je prišla Rebeka, ki se je rodila Betuélu, sinu Milke, žene Abrahamovega brata Nahórja, z vrčem na rami. 16 Bila je zelo lepega videza, devica, ki je še ni spoznal moški. Stopila je k studencu, napolnila vrč in prišla gor. 17 Tedaj ji je služabnik pritekel naproti in rekel: »Daj mi, prosim, piti malo vode iz vrča!« 18 Rekla je: »Pij, gospod!« Hitro je spustila vrč na roko in mu dala piti. 19 In ko ga je napojila, je rekla: »Tudi tvojim kamelam grem zajemat vodo, dokler se ne napijejo.« 20 Urno je spraznila vrč v korito in spet stekla k vodnjaku zajemat. Tako je zajela vsem njegovim kamelam. 21 Medtem jo je mož molče opazoval, da bi spoznal, ali je GOSPOD njegovo pot naredil uspešno ali ne. 22 Ko so se kamele napile, je vzel zlat obroček, težak pol šekla, in dve zlati zapestnici, težki deset šeklov, za njeni roki. 23 Rekel je: »Čigava hči si? Povej mi, ali je v hiši tvojega očeta kaj prostora, kjer bi mi prenočili!« 24 Rekla mu je: »Sem hči Betuéla, Milkinega sina, ki ga je rodila Nahórju.« 25 Rekla mu je še: »Imamo veliko slame in krme in tudi prostora za prenočevanje.« 26 Mož je pokleknil in se priklonil GOSPODU. 27 Rekel je: »Blagoslovljen bodi GOSPOD, Bog mojega gospoda Abrahama, ki ni odrekel svoje dobrote in zvestobe mojemu gospodu! GOSPOD me je vodil po poti, ki me je pripeljala do hiše brata mojega gospoda.« 28 Dekle je stekla in povedala hiši svoje matere, kaj se je zgodilo. 29 Rebeka je imela brata, ki mu je bilo ime Labán. In Labán je tekel ven k možu pri studencu. 30 Ko je videl obroček in zapestnici na rokah svoje sestre in slišal besede sestre Rebeke, kako je rekla: »Tako mi je rekel mož,« je šel k možu. Ta je stal pri kamelah ob studencu. 31 Rekel je: »Pridi, blagoslovljen od GOSPODA! Kaj bi stal zunaj! Pospravil sem hišo in naredil prostor za kamele.« 32 Mož je stopil v hišo, Labán pa je razsedlal kamele, jim dal slame in krme, njemu in možem, ki so bili z njim, pa vode, da bi si umili noge. 33 Ko je predenj postavil jedi, je ta rekel: »Ne bom jedel, dokler ne povem svoje zadeve.« Labán je rekel: »Govôri!« 34 Rekel je: »Abrahamov služabnik sem. 35 GOSPOD je silno blagoslovil mojega gospoda, tako da je obogatel. Dal mu je drobnice in goveda, srebra in zlata, hlapcev in dekel, kamel in oslov. 36 Sara, žena mojega gospoda, mu je rodila sina, potem ko je ostarela. Temu je izročil vse imetje. 37 Moj gospod me je zaprisegel in rekel: ›Ne jemlji mojemu sinu žene izmed hčera Kánaancev, v katerih deželi prebivam, 38 temveč pojdi do hiše mojega očeta, k moji rodbini, in dôbi ženo mojemu sinu!‹ 39 Rekel sem svojemu gospodu: ›Kaj pa, če ženska ne bo hotela iti z menoj?‹ 40 Pa mi je rekel: ›GOSPOD, pred čigar obličjem hodim, bo poslal svojega angela s teboj in bo storil, da bo tvoja pot uspešna in da boš dobil ženo mojemu sinu iz moje rodbine, iz hiše mojega očeta. 41 Le tedaj te prisega, ki si mi jo izrekel, ne bo več vezala, če boš prišel k moji rodbini in ti je ne bodo hoteli dati, tedaj si prost prisege.‹ 42 Tako sem danes prišel k studencu in govoril: ›GOSPOD, Bog mojega gospoda Abrahama, ko bi vendar hotel narediti uspešno to pot, po kateri hodim! 43 Glej, stojim pri studencu; ko pride dekle zajemat, ji bom rekel: Daj mi piti malo vode iz svojega vrča! 44 Če mi bo rekla: Pij, pa tudi za tvoje kamele bom zajela, je to tista ženska, ki jo je GOSPOD določil za sina mojega gospoda.‹ 45 Še preden sem to izgovoril v svojem srcu, je prišla Rebeka z vrčem na rami in stopila dol k studencu zajemat. Pa sem ji rekel: ›Daj mi, prosim, piti!‹ 46 Hitro je spustila vrč z rame in rekla: ›Pij, pa tudi tvoje kamele bom napojila.‹ Pil sem torej in tudi kamele je napojila. 47 Vprašal sem jo: ›Čigava hči si?‹ Rekla je: ›Sem hči Betuéla, Nahórjevega sina, ki mu ga je rodila Milka.‹ Tedaj sem ji dal obroček na nos in zapestnici na roke. 48 Potem sem pokleknil in se priklonil GOSPODU in hvalil GOSPODA, Boga svojega gospoda Abrahama, ki me je vodil po pravi poti, da bi vzel hčer brata svojega gospoda za njegovega sina. 49 Če ste torej pripravljeni izkazati dobroto in zvestobo mojemu gospodu, mi povejte! In če ne, mi povejte, da se obrnem na desno ali na levo!« 50 Labán in Betuél sta odgovorila: »Od GOSPODA je prišla ta stvar, ne moreva ti reči o tem ne dobro ne slabo. 51 Tu imaš Rebeko; vzemi jo in pojdi in naj bo žena sinu tvojega gospoda, kakor je govoril GOSPOD!« 52 Ko je Abrahamov služabnik slišal te besede, se je do tal priklonil GOSPODU. 53 In služabnik je potegnil na dan srebrne in zlate posode in oblačila ter dal to Rebeki. Tudi njenemu bratu in materi je dal dragocena darila. 54 Potem so jedli in pili, on in možje, ki so bili z njim, in prenočili. Ko pa so zjutraj vstali, je rekel: »Odpustite me k mojemu gospodu!« 55 Njen brat in njena mati sta rekla: »Naj dekle ostane pri nas še nekaj časa, kakih deset dni, potem bo šla.« 56 Rekel jima je: »Ne zadržujta me! GOSPOD je mojo pot kronal z uspehom. Odpustita me, naj odidem k svojemu gospodu!« 57 Rekla sta: »Pokličimo dekle in jo vprašajmo, kaj meni!« 58 Poklicala sta Rebeko in ji rekla: »Ali bi hotela oditi s tem možem?« Rekla je: »Pojdem.« 59 Odpustili so torej svojo sestro Rebeko, njeno dojiljo, Abrahamovega služabnika in njegove može. 60 Blagoslovili so Rebeko in ji rekli: »O sestra naša, namnôži se v tisoče deset tisočev! Tvoj zarod naj zavzame vrata svojih sovražnikov!« 61 Rebeka in njene služabnice so se vzdignile, sedle na kamele in šle za možem. Tako je služabnik vzel Rebeko in odšel. 62 Tisti čas se je Izak vrnil od vodnjaka v Laháj Roí in prebival v pokrajini Negeb. 63 Proti večeru se je šel sprehajat na polje. Ko je vzdignil oči, je zagledal, da se bližajo kamele. 64 Tudi Rebeka je vzdignila oči in zagledala Izaka. Spustila se je s kamele. 65 Rekla je služabniku: »Kdo je človek, ki nam prihaja naproti po polju?« Služabnik je rekel: »To je moj gospod.« Tedaj je vzela tančico in se zakrila. 66 Služabnik je Izaku poročal o vsem, kar je storil. 67 Izak jo je popeljal v šotor svoje matere Sare. Vzel je Rebeko, da je postala njegova žena. Izak jo je ljubil in se potolažil po materini smrti.

Psalmi 17 PSALM 17 (16) Prošnja po nedolžnem preganjanega 17 1 Davidova molitev. Poslušaj, GOSPOD, pravično stvar, prisluhni mojemu ječanju; sliši mojo molitev z ustnic brez prevare. 2 Od tebe naj pride moja sodba, tvoje oči gledajo na iskrenost. 3 Preizkusil si moje srce, obiskal si me ponoči, pretopil si me, ničesar nisi našel; moje misli ne gredo skozi moja usta. 4 Ob človeških dejanjih, po besedi tvojih ustnic, sem se varoval nasilnikovih poti. 5 Moji koraki se držijo tvojih steza, moje noge ne omahujejo. 6 Jaz sem te klical, saj me boš uslišal, o Bog; nagni k meni svoje uho, usliši moj izrek. 7 Pokaži svoje čudovite dobrote, rešitelj tistih, ki se zatekajo pred tvojimi nasprotniki k tvoji desnici. 8 Varuj me kakor zenico v očesu, skrij me v senci svojih peruti, 9 pred krivičniki, ki počenjajo nasilje nad mano, mojimi smrtnimi sovražniki, ki me obdajajo. 10 Svoje brezčutno srce so zaprli, njihova usta govorijo prevzetno. 11 Našim korakom sledijo, zdaj me obkrožajo, svoje oči naprezajo, da bi me vrgli na tla. 12 Njegova podoba je kakor podoba leva, ki hlepi, da bi trgal, kakor mlad lev, ki preži v skrivališču. 13 Vstani, GOSPOD, stopi pred njegov obraz, spravi ga na kolena, osvobodi me krivičnika s svojim mečem, 14 s svojo roko smrtnikov, o GOSPOD, smrtnikov, katerih delež je v posvetnem življenju. S svojo zalogo jim napolni trebuh; naj se nasitijo njihovi sinovi in pustijo ostanek še svojim otrokom. 15 Jaz pa bom v pravičnosti gledal tvoje obličje, ko se prebudim, se bom sitil ob tvoji podobi. Slovenski standardni prevod, © 1996, 1997 Svetopisemska družba Slovenije

Projekt Sveto pismo

Življenje z Jezusom

Zadnja sprememba: 7.4.2021 12:02

Stran zgenerirana v 0.0159s