Letno branje celega Svetega pisma

113. dan branja:

Evangelij po Luku 10,21-42 Jezusovo veselje (Mt 11,25–27; 13,16–17) 21 Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. 22 Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« 23 Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate! 24 Povem vam namreč: Veliko prerokov in kraljev je hotelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.« Usmiljeni Samarijan 25 Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« 26 On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« 27 Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« 28 »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« 29 Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« 30 Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. 31 Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. 32 Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. 33 Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. 34 Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. 35 Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ 36 Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« 37 Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« Obisk pri Marti in Mariji 38 Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. 39 Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, 40 Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« 41 Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, 42 a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

Jozue 5-6 Obrezovanje Izraelcev v Gilgálu 5 1 Ko so slišali vsi kralji Amoréjcev, ki so onkraj Jordana proti morju, in vsi kralji Kánaancev, ki so ob morju, kako je GOSPOD posušil jordanske vode pred Izraelovimi sinovi, dokler jih niso prešli, jim je upadlo srce in niso imeli več poguma pred Izraelovimi sinovi. 2 V tistem času je rekel GOSPOD Józuetu: »Napravi si nožev iz kremenca in znova, drugič, obreži Izraelove sinove.« 3 Józue si je naredil kremenčevih nožev in obrezal Izraelove sinove na hribu Aralótu. 4 Vzrok, da je Józue obrezal vse ljudstvo, ki je izšlo iz Egipta, je: moški, vsi bojevniki, so umrli v puščavi, na poti, ko so šli iz Egipta. 5 Vse ljudstvo, ki je izšlo iz Egipta, je bilo obrezano, ti pa, ki so se rodili v puščavi, na poti, ko so šli iz Egipta, niso bili obrezani. 6 Kajti Izraelovi sinovi so hodili po puščavi štirideset let, dokler ni izumrl ves narod, bojevniki, ki so izšli iz Egipta, ker niso poslušali GOSPODOVEGA glasu. GOSPOD jim je namreč prisegel, da ne bodo videli dežele, ki jo je s prisego obljubil njihovim očetom, da nam jo da, deželo, v kateri se cedita mleko in med. 7 Na njihovo mesto je postavil njihove sinove. Te je Józue obrezal; bili so namreč neobrezani, kajti niso jih obrezali na poti. 8 Ko je bilo vse ljudstvo obrezano, so ostali na svojem mestu v šotorišču, dokler niso okrevali. 9 Potem je GOSPOD rekel Józuetu: »Danes sem z vas izbrisal egiptovsko sramoto.« Zato se ta kraj imenuje Gilgál do tega dne. Obhajanje pashe 10 Izraelovi sinovi so šotorili v Gilgálu in štirinajsti dan meseca zvečer obhajali pasho na jerihonski planjavi. 11 Na dan po pashi pa so še istega dne že jedli od pridelkov dežele: nekvašeni kruh in praženo zrnje. 12 Naslednji dan je mana prenehala, ker so že jedli od pridelkov dežele. Izraelovim sinovom mana ni bila več dana in tisto leto so se hranili s pridelki kánaanske dežele. Poveljnik GOSPODOVE vojske 13 Ko je bil Józue pri Jerihi, je povzdignil oči, pogledal in glej: nasproti mu je stal mož z izdrtim mečem v svoji roki. Józue mu je pristopil in mu rekel: »Ali si naš ali naših sovražnikov?« 14 Rekel je: »Ne, marveč poveljnik GOSPODOVE vojske sem. Pravkar sem prišel.« Józue je padel s svojim obrazom na zemljo in se mu poklonil. Rekel mu je: »Kaj ima moj gospod povedati svojemu hlapcu?« 15 Poveljnik GOSPODOVE vojske je rekel Józuetu: »Sezuj si obuvalo svojih nog, kajti kraj, ki na njem stojiš, je svet.« In Józue je storil tako. Izraelci zavzamejo Jeriho 6 1 Jeriha se je zaprla in ostala zaprta pred Izraelovimi sinovi. Nihče ni hodil ven in nihče ni prihajal noter. 2 Tedaj je GOSPOD rekel Józuetu: »Poglej, v tvoje roke dajem Jeriho in njenega kralja. O močni junaki, 3 obkrožite mesto, kar vas je bojevnikov. Obhodite mesto enkrat. Tako boš delal šest dni. 4 Sedem duhovnikov pa naj nosi pred skrinjo sedem ovnovih rogov. Sedmi dan boste obkrožili mesto sedemkrat in duhovniki bodo trobili na rogove. 5 Brž ko bo zadonel ovnov rog in boste zaslišali glas roga, naj vse ljudstvo zažene velik krik. Mestno obzidje se bo sesulo pod njim, in ljudstvo naj vsak s svojega kraja stopi v mesto.« 6 Potem je Nunov sin Józue sklical duhovnike in jim rekel: »Dvignite skrinjo zaveze in sedem duhovnikov naj nosi sedem ovnovih rogov pred GOSPODOVO skrinjo.« 7 Ljudstvu pa je bilo rečeno: »Stopite, obkrožite mesto, in oboroženi naj gredó pred GOSPODOVO skrinjo.« 8 Zgodilo se je, kakor je Józue rekel ljudstvu. Sedem duhovnikov, ki so nosili sedem ovnovih rogov, je hodilo pred GOSPODOM in trobilo na rogove. Skrinja GOSPODOVE zaveze je hodila za njimi. 9 Bojevniki so hodili pred duhovniki, ki so trobili na rogove, preostali pa so hodili za skrinjo. Hodeč so trobili na rogove. 10 Dalje je Józue ljudstvu ukazal in rekel: »Ne kričite in ne pustite, da bi se slišal vaš glas. Naj ne pride beseda iz vaših ust do dne, ko vam porečem: ›Kričite!‹ Takrat boste kričali.« 11 GOSPODOVA skrinja je obkrožila mesto, ga obhodila enkrat. Potem so šli v šotorišče in v šotorišču prenočili. 12 Drugo jutro je Józue zgodaj vstal, duhovniki pa so dvignili GOSPODOVO skrinjo. 13 Sedem duhovnikov, ki so nosili sedem rogov, ovnovih rogov, je šlo pred GOSPODOVO skrinjo. Hodeč so trobili na rogove. Bojevniki so hodili pred njimi, preostali pa so hodili za GOSPODOVO skrinjo. Hodeč so trobili na rogove. 14 Drugi dan so enkrat obkrožili mesto in se nato vrnili v šotorišče. Tako so delali šest dni. 15 Sedmi dan pa so vstali še ob svitu jutranje zarje. Po ukazu so sedemkrat obšli mesto. Samo ta dan so obšli mesto sedemkrat. 16 Ko so duhovniki sedmič zatrobili na rogove, je rekel Józue ljudstvu: »Kričite! Kajti GOSPOD vam je dal mesto. 17 Mesto pa vam bodi predmet zakletve in vse, kar je v njem, bodi GOSPODOVO. Le vlačugo Rahábo in vse, ki so z njo v hiši, pustite pri življenju, ker je skrila odposlanca, ki smo ju bili poslali. 18 Varujte se vsega, kar je predmet zakletve, da ne boste zavrženi; če se polastite česa zakletega, boste spravili nad Izraelovo šotorišče prekletstvo in mu nakopali nesrečo. 19 Vse, kar je srebrnega ali zlatega, ter bakreni in železni predmeti pa naj bodo posvečeni GOSPODU in naj jih spravijo v GOSPODOVO zakladnico.« 20 Tedaj je ljudstvo zagnalo bojni krik in zatrobili so na rogove. Ko je ljudstvo slišalo glas roga, je zagnalo velik bojni krik. Obzidje se je sesulo zaradi njega in ljudstvo je stopilo v mesto, vsak na svojem kraju, in mesto zavzelo. 21 Potem so po zakletvi pokončali vse, kar je bilo v mestu; od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce in osla z ostrim mečem. Józue pusti pri življenju Rahábo 22 Možema, ki sta šla ogledovat deželo, pa je Józue rekel: »Stopita v hišo vlačuge in pripeljita od tam ženo in vse, kar je njenega, kakor sta ji prisegla.« 23 Mlada oglednika sta šla in pripeljala Rahábo, njenega očeta, njeno mater, njene brate in vse, kar je bilo njenega. Pripeljala sta vso njeno družino in nastanili so jih zunaj Izraelovega šotorišča. 24 Mesto in vse, kar je bilo v njem, pa so požgali z ognjem. Le srebro, zlato ter bakrene in železne predmete so spravili v zakladnico GOSPODOVE hiše. 25 Vlačugo Rahábo, hišo njenega očeta in vse, kar je bilo njenega, je Józue ohranil pri življenju. Prebivala je med Izraelci do tega dne, ker je skrila odposlanca, ki ju je Józue poslal, da si ogledata Jeriho. 26 V tistem času je Józue prisegel in rekel: »Preklet pred GOSPODOM bodi vsak, ki bi vstal in pozidal to mesto, Jeriho! Za ceno svojega prvorojenca ji položi temelje in za ceno svojega najmlajšega postavi njena vrata.« 27 In GOSPOD je bil z Józuetom; glas o njem pa se je razširil po vsej deželi.

Job 23 Osmi Jobov govor: Job išče Boga Hrepenenje po srečanju z Bogom 23 1 Tedaj je spregovoril Job in rekel: 2 Tudi danes je moje razglabljanje grenko, moj odgovor je težak zaradi vzdihovanja. 3 O, da bi vedel, kje ga najdem, da bi prišel pred njegov sodni stol. 4 Razložil bi pred njim svojo pravdo, moja usta bi bila polna dokazov. 5 Razumel bi besede, s katerimi bi mi odgovoril, dojel bi, kar bi mi povedal. 6 Mar bi nasilno razpravljal z menoj? Ne, samo pozoren bi bil do mene. 7 Položil bi predenj izpričano poštenje in za vselej obranil svojo pravico. 8 Če se odpravim proti vzhodu, ga ne bo, če grem proti zahodu, ga ne bom opazil. 9 Če dela na severu, ga ne bom zagledal, če se obrne proti jugu, ga ne bom videl. 10 Ker pozna pot k meni, naj me preizkusi, izkazal se bom kakor zlato! 11 Njegovih stopinj se je držala moja noga, ubiral sem njegovo pot in nisem skrenil. 12 Od zapovedi njegovih ustnic nisem odstopil, v svojem naročju sem hranil besede njegovih ust. 13 Toda on ostaja isti, kdo ga more odvrniti? Storí, kar mu duša poželi. 14 Tako bo dopolnil tudi mojo usodo in takih sklepov je pri njem še več. 15 Zato sem prestrašen pred njegovim obličjem, preudarjam in se ga bojim. 16 Bog mi je vzel pogum, Mogočni me je prestrašil. 17 Ker nisem izginil pred nočjo, je pred menoj razgrnil temo. Slovenski standardni prevod, © 1996, 1997 Svetopisemska družba Slovenije

Projekt Sveto pismo

Življenje z Jezusom

Zadnja sprememba: 7.4.2021 12:02

Stran zgenerirana v 0.0159s