|
Letno branje celega Svetega pisma
16. dan branja:
Evangelij po Marku 9,2-50
|
Jezusova spremenitev
2 Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil.
3 Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu.
4 In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom.
5 Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«
6 Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili.
7 Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«
8 Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi.
9 In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.
10 To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.
11 In vprašali so ga: »Zakaj pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?«
12 Rekel jim je: »Elija res pride najprej in vse prenavlja, toda kako, da je pisano o Sinu človekovem, da bo veliko pretrpel in da bo zaničevan?
13 A povem vam, da je Elija že prišel in so mu storili vse, kar so hoteli, kakor je pisano o njem.«
Jezus ozdravi božjastnega dečka
14 Ko so prišli k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so razpravljali z njimi.
15 Takoj ko je množica opazila Jezusa, je ostrmela, odhitela k njemu in ga pozdravljala.
16 Vprašal jih je: »Zakaj razpravljate z njimi?«
17 Nekdo iz množice mu je odvrnil: »Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh.
18 Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli.«
19 Odgovoril jim je: »O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!«
20 In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je takoj stresel dečka, da je padel na tla, se valjal in penil.
21 Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa se mu to že dogaja?« Rekel je: »Od otroških let.
22 Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!«
23 Jezus mu je dejal: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.«
24 Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: »Verujem, pomagaj moji neveri!«
25 Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: »Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!«
26 Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.«
27 Jezus pa ga je prijel za roko, ga vzdignil in deček je vstal.
28 Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem spraševali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?«
29 Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.«
Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje
30 Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel.
31 Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.«
32 Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.
Kdo je največji
33 Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?«
34 Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.
35 Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«
36 In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel:
37 »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«
Kdor ni proti nam, je z nami
38 Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.«
39 Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni.
40 Kdor ni proti nam, je za nas.
41 Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«
Skušnjave vabijo v greh
42 »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.
43 Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj.
45 Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino.
47 Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino,
48 kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne.
49 Vsakdo bo namreč z ognjem osoljen.
50 Sol je dobra. Če pa sol postane neslana, s čim jo boste popravili? Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!«
|
|
|
1. Mojzesova knjiga 23
|
Sarin grob
23
1 Sarino življenje je trajalo sto sedemindvajset let.
2 Potem je umrla v Kirját Arbi, to je v Hebrónu, v kánaanski deželi. Abraham je prišel, da bi opravil za Saro žalovanje in jo objokoval.
3 Ko se je Abraham vzdignil od pokojnice, je spregovoril Hetovim sinovom in rekel:
4 »Tujec in priseljenec sem pri vas. Dajte mi kos zemlje za grobišče pri vas, da spravim pokojnico od doma in jo pokopljem!«
5 Hetovi sinovi so odgovorili in mu rekli:
6 »Poslušaj nas, gospod! Božji knez si med nami; v najlepšem izmed naših grobov pokoplji pokojnico! Nobeden izmed nas ti ne bo odrekel groba, da ne bi mogel pokopati pokojnice.«
7 Abraham se je vzdignil in se priklonil ljudstvu dežele, Hetovim sinovom.
8 Potem jim je govoril in rekel: »Če vam je prav, da spravim pokojnico od doma in jo pokopljem, me poslušajte in rotite Coharjevega sina Efróna,
9 naj mi da votlino Mahpélo, ki jo ima na koncu svojega polja. Za polno vrednost srebra naj mi jo da sredi med vami za grobišče.«
10 Efrón pa je sedèl sredi med Hetovimi sinovi. In Hetejec Efrón je odgovoril Abrahamu vpričo Hetovih sinov, vseh, ki so prihajali k vratom njegovega mesta, in rekel:
11 »Ne, gospod, poslušaj me! Dam ti polje in tudi votlino, ki je na njem, ti dam; vpričo sinov svojega ljudstva ti jo dam. Le pokoplji pokojnico!«
12 Abraham se je priklonil pred ljudstvom dežele
13 in govoril Efrónu vpričo ljudstva dežele in rekel: »Ko bi me le hotel poslušati! Dam ti srebro za polje. Vzemi ga od mene, da tam pokopljem pokojnico.«
14 Efrón je odgovoril Abrahamu in mu rekel:
15 »Poslušaj me, gospod! Zemljišče za štiristo šeklov srebra, kaj je to med menoj in teboj? Le pokoplji pokojnico!«
16 Ko je Abraham slišal Efróna, mu je vpričo Hetovih sinov odtehtal srebro, ki ga je zahteval: štiristo šeklov srebra po veljavni trgovski teži.
17 Tako je prešlo Efrónovo polje, ki je v Mahpéli nasproti Mamreju, polje in votlina na njem in vse drevje, ki je bilo na polju po vsem zemljišču naokrog,
18 Abrahamu v last vpričo Hetovih sinov, vseh, ki so prihajali k vratom njegovega mesta.
19 Potem je Abraham pokopal svojo ženo Saro v votlini na polju Mahpéli nasproti Mamreju, to je Hebrónu, v kánaanski deželi.
20 Tako sta polje in votlina na njem od Hetovih sinov prešla v last Abrahamu za grobišče.
|
|
|
Psalmi 16
|
PSALM 16 (15)
Delež pri Bogu
16
1 Davidov miktám.
Varuj me, o Bog,
saj se zatekam k tebi.
2 GOSPODU pravim: »Ti si moj Gospod,
moja sreča, ničesar ni nad tabo,«
3 svetim, ki so v deželi:
»Moji knezi, v njih je vse moje veselje.«
4 Naj se množijo bolečine tistim, ki hitijo za drugim.
Ne bom jim daroval krvavih pitnih daritev,
ne bom nosil njih imen na svojih ustnicah.
5 GOSPOD, delež moje dediščine in moja čaša,
ti imaš v rokah mojo usodo.
6 Merilne vrvi so padle zame na ljubkih krajih,
zares, dediščina mi ugaja.
7 Slavim GOSPODA, ki mi daje nasvete,
tudi ponoči me opominja moje srce.
8 Vedno postavljam predse GOSPODA;
ker je na moji desnici, ne bom omahnil.
9 Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje;
tudi moje meso bo prebivalo varno.
10 Zakaj moje duše ne boš prepustil podzemlju,
svojemu zvestemu ne boš dal videti jame.
11 Daješ mi spoznati pot življenja;
polnost veselja je pred tvojim obličjem,
večne radosti na tvoji desnici.
|
Slovenski standardni prevod, © 1996, 1997 Svetopisemska družba Slovenije |
|
Zadnja sprememba: 7.4.2021 12:02 Stran zgenerirana v 0.0471s
|
