BIBLIJA.net - odlomki

Letno branje celega Svetega pisma

313. dan branja:

Evangelij po Janezu 7,53-8,20

Žena, zasačena v prešuštvovanju

53 In šli so vsak na svoj dom.

1 Jezus pa je krenil proti Oljski gori. 2 Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. 3 Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo 4 in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. 5 Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« 6 To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. 7 Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« 8 Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. 9 Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. 10 Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« 11 Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

Jezus je luč sveta

12 Spet jim je Jezus spregovoril: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« 13 Farizeji so mu tedaj rekli: »Ti pričuješ o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično.« 14 Jezus je odgovoril in jim rekel: »Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. 15 Vi sodite po mesu, jaz ne sodim nikogar. 16 Če pa sodim jaz, je moja sodba resnična, ker nisem sam, temveč sva jaz in Oče, ki me je poslal. 17 Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. 18 Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.« 19 Tedaj so mu govorili: »Kje je tvoj Oče?« Jezus je odgovoril: »Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta.« 20 Te besede je spregovoril pri zakladnici, ko je učil v templju. In nihče ga ni prijel, ker še ni prišla njegova ura.

Jeremija 13-14

Platneni pas

1 Tako mi je rekel GOSPOD: »Pojdi, kupi si platnen pas in si ga deni okrog ledij; v vodo pa ga ne devaj!« 2 Kupil sem si pas po GOSPODOVI besedi in si ga del okrog ledij. 3 In drugič se mi je zgodila GOSPODOVA beseda, rekoč: 4 »Vzemi pas, ki si ga kupil in ga nosiš okrog ledij; vstani, pojdi k Evfratu in ga tam skrij v skalni razpoki!« 5 Šel sem in ga skril pri Evfratu, kakor mi je GOSPOD ukazal. 6 Čez veliko dni mi je GOSPOD rekel: »Vstani, pojdi k Evfratu in vzemi pas, ki sem ti ga ukazal tam skriti!« 7 Šel sem k Evfratu, poiskal in vzel pas z mesta, kjer sem ga skril. A glej, pas je bil pokvarjen in ni bil za nobeno rabo.

8 Tedaj se mi je zgodila GOSPODOVA beseda, rekoč: 9 »Tako govori GOSPOD: Prav tako bom uničil Judovo prevzetnost in veliko jeruzalemsko prevzetnost. 10 Ti hudobni ljudje, ki nočejo poslušati mojih besed, ki vztrajajo v trmi svojega srca in hodijo za drugimi bogovi, da jim služijo in jih molijo, naj postanejo kakor ta pas, ki ni za nobeno rabo. 11 Kakor se namreč pas ovije moževih ledij, tako sem privil k sebi vso Izraelovo in vso Judovo hišo,« govori GOSPOD, »da bi bili moje ljudstvo, moja slava, moja čast in moj okras. Vendar niso poslušali.«

Uničeni vinski mehovi

12 Govôri jim tele besede: Tako govorí GOSPOD, Izraelov Bog: »Vsak meh je treba napolniti z vinom. Če ti odvrnejo: ›Mar ne vemo sami, da je vsak meh treba napolniti z vinom?‹ 13 jim reci: ›Tako govori GOSPOD: Glejte, vse prebivalce te dežele, kralje, ki sedijo na Davidovem prestolu, duhovnike in preroke in vse jeruzalemske prebivalce napolnim s pijanostjo 14 in jih uničim, enega za drugim, očete in sinove hkrati,‹ govori GOSPOD. Ne bom jim prizanesel, ne bo mi jih žal, brez usmiljenja jih bom uničil.«

Bog svari pred prevzetnostjo

15 Poslušajte in prisluhnite,

ne povišujte se,

kajti sam GOSPOD govori.

16 Dajajte slavo GOSPODU, svojemu Bogu,

preden se stemni,

preden se vam noge spotaknejo

v mrakobnih gorah.

Ko boste čakali na luč,

jo bom spremenil v smrtno senco,

v temen oblak.

17 Če ne boste poslušali,

bom zaradi vašega napuha na tihem jokal

in pretakal solze.

Moje oko se bo topilo v solzah,

ker bodo GOSPODOVO čredo peljali v ujetništvo.

Proti kralju Jojahínu in njegovi materi

18 Reci kralju in kraljici materi:

»Sédita zelo nizko,

kajti vajina prelepa krona

vama je padla z glave.

19 Mesta v Negebu so zaprta,

nihče jih ne odpre.

Ves Juda bo odpeljan v izgnanstvo,

v celoti bo odpeljan.«

Grožnja prestolnici Jeruzalem

20 Povzdignite oči in glejte:

s severa prihajajo.

Kje je čreda, tebi zaupana,

kje ovce, tvoj ponos?

21 Kaj porečeš, ko ti ljubimce,

ki si jih navadila nase,

postavijo za gospodarje?

Ali te ne popadejo bolečine

kakor ženo na porodu?

22 Če govoriš v svojem srcu:

»Zakaj me je to zadelo?«

Zaradi tvoje velike krivde

ti je vzdignjen rob krila,

so ti ožuljene pete.

23 Ali more Etiopec spremeniti svojo polt,

panter svoje maroge?

Pa bi vi zmogli delati dobro,

vi, ki ste se navadili hudega!

24 Raztresem jih kakor pleve,

ki jih raznaša puščavski veter.

25 To je tvoja usoda,

tvoj delež, ki sem ti ga odmeril, govori GOSPOD,

ker si me pozabila

in se zanašala na laž.

26 Še jaz ti bom rob krila vzdignil do obraza,

da se bo videla tvoja sramota.

27 Tvoje prešuštvovanje, tvoj pohotni rezget,

tvoje sramotno vlačuganje,

tvoje gnusobe sem videl po holmih na polju.

Gorje ti, Jeruzalem,

ker se nočeš očistiti!

Po vsem tem ... doklej še?

Ob hudi suši

1 Beseda GOSPODOVA, ki se je zgodila Jeremiju v zvezi s sušo.

2 Juda žaluje

in njegova mesta hirajo;

ljudje medlijo na tleh

in v Jeruzalemu se razlega vpitje.

3 Veljaki pošiljajo služinčad po vodo;

ti pridejo k mlakam:

ne najdejo vode,

vračajo se s praznimi posodami;

osramočeni so in razočarani,

zakrivajo si glavo.

4 Zaradi zemlje, ki je osupla,

ker ni dežja v deželo,

si kmetje osramočeni zakrivajo glavo.

5 Celo košuta, če stori na polju, pusti mladiča,

ker ni trave.

6 Divji osli stoje na goljavah

in lovijo sapo kakor šakali.

Njihove oči so opešale,

ker ni več zelenja.

Izraelovo upanje je GOSPOD

7 Če naše krivde pričajo zoper nas,

GOSPOD, ukrepaj zaradi svojega imena!

Veliko je namreč odpadov,

s katerimi smo grešili zoper tebe.

8 Ti, Izraelovo upanje,

njegov rešitelj v času stiske,

zakaj bi bil kakor tujec v deželi,

kakor popotnik, ki se ustavi le, da prenoči?

9 Zakaj bi bil kakor zbegan mož,

kakor junak, ki ne more pomagati?

Saj si vendar sredi nas, GOSPOD,

in tvoje ime je priklicano na nas.

Nikar nas ne zapusti!

10 Tako govori GOSPOD o tem ljudstvu:

Zares, radi blodijo,

svojih nog ne znajo zadržati.

GOSPODU pa niso všeč.

Zdaj se spominja njihove krivde

in kaznuje njihove grehe.

11 Dalje mi je GOSPOD rekel: »Ne moli za blagor tega ljudstva. 12 Čeprav se postijo, ne slišim njihovega vzklikanja; čeprav darujejo žgalno in jedilno daritev, mi nista všeč. Temveč z mečem, z lakoto in s kugo jih pokončam.«

Obsodba krivih prerokov

13 Tedaj sem rekel: »Oh, Gospod BOG, glej, preroki jim pravijo: ›Meča ne boste videli, lakota vas ne bo zadela, resničen mir vam bom dal v tem kraju!‹« 14 GOSPOD pa mi je rekel: »Laž prerokujejo preroki v mojem imenu. Nisem jih poslal ne jim ukazal niti jim govoril. Lažnivo videnje, prazno prerokovanje in sleparijo svojega srca vam prerokujejo.« 15 Zato GOSPOD tako govori o prerokih, ki prerokujejo v mojem imenu, ne da bi jih poslal, in ki obljubljajo, da meča in lakote ne bo v to deželo: Z mečem in lakoto bodo ti preroki pokončani. 16 Ljudje pa, katerim prerokujejo, bodo ležali po jeruzalemskih ulicah kot žrtve lakote in meča. Nihče jih ne pokoplje, njih, njihovih žená, njihovih sinov in hčerá. Tako razlijem nanje njihovo hudobijo.

17 To besedo jim govôri:

Moje oči naj točijo solze noč in dan

in naj ne prenehajo,

kajti hud zlom je strl devico, hčer mojega ljudstva,

strahoten udarec.

18 Če grem na polje,

glej z mečem prebodene;

če pridem v mesto,

glej od lakote oslabele.

Tudi prerok in duhovnik tavata po deželi

in ne razumeta.

Ljudstvo prosi usmiljenja

19 Mar si Juda popolnoma zavrgel?

Se ti je Sion pristudil?

Zakaj nas tepeš,

da nam ni ozdravljenja?

Upali smo na mir, pa ni nič dobrega;

na čas ozdravljenja, pa glej, strah.

20 Priznavamo, GOSPOD, svojo krivičnost,

krivdo svojih očetov,

res, grešili smo zoper tebe.

21 Ne zaničuj nas zaradi svojega imena,

ne omalovažuj prestola svojega veličastva!

Spomni se in ne prelamljaj svoje zaveze z nami!

22 Ali so med puhlimi maliki narodov taki, ki morejo prinesti dež?

Ali daje plohe sámo nebo?

Mar nisi ti tisti, GOSPOD, naš Bog?

Zato upamo vate,

saj ti delaš vse to!

Psalmi 125

PSALM 125 (124)

O dediščini pravičnih

125

1 Stopniška pesem.

Tisti, ki zaupajo v GOSPODA, so kakor gora Sion,

ta ne omahuje, na veke ostane.

2 Jeruzalem, gore so okrog njega,

tako je GOSPOD okrog svojega ljudstva

od zdaj in na veke.

3 Zakaj žezlo krivičnosti ne bo počivalo

nad deležem pravičnih,

da pravični ne bi iztegovali

svojih rok k izprijenosti.

4 GOSPOD, stori dobro dobrim,

tistim, ki so iskreni v svojih srcih.

5 Tiste pa, ki omahujejo na svojih krivih potih,

naj jih GOSPOD odpelje, hudodelce.

Mir nad Izraelom!