BIBLIJA.net - odlomki

Apostolska dela 20,1-16

Pavel potuje v Makedonijo in Grčijo

Posnetek poglavja
Seznam vseh posnetkov
Vabilo Svetopisemske družbe

1 Ko se je nemir polegel, je Pavel sklical učence in jim spregovoril v spodbudo. Nato se je od njih poslovil in odpotoval v Makedonijo. 2 Potoval je skozi tiste kraje in z mnogimi besedami spodbujal vernike. Naposled je prišel v Grčijo 3 in tam je ostal tri mesece. Že je nameraval odpluti proti Siriji, tedaj pa so ga Judje zalezovali, zato je sklenil, da se vrne prek Makedonije. 4 Spremljali so ga Sópater, Pirov sin iz Beróje, Aristarh in Sekúndus iz Tesaloníke, Gaj iz Derbe, Timótej, Tihik in Trofim iz province Azije. 5 Ti so potovali pred nami in nas pričakali v Troádi. 6 Mi pa smo po prazniku nekvašenega kruha odpluli iz Filípov in čez pet dni prišli k njim v Troádo. Tam smo preživeli sedem dni.

Pavlov poslovilni obisk v Troádi

7 Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, se je Pavel pogovarjal z njimi. Ker je nameraval naslednji dan odpotovati, se je njegov govor zavlekel do polnoči. 8 V gornji izbi, kjer smo bili zbrani, je gorelo veliko svetilk. 9 Na oknu je sedèl mladenič, po imenu Evtih, ki je med Pavlovim dolgim govorom trdnó zaspal. V spanju je padel s tretjega nadstropja in pobrali so ga mrtvega. 10 Pavel je stopil dol, se sklonil nadenj, ga objel in rekel: »Ne delajte hrupa! Še je življenje v njem.« 11 Nato se je povzpel nazaj, lomil kruh, ga zaužil ter še dolgo govoril, vse dokler se ni zdanilo. Potem je odšel. 12 Mladeniča pa so pripeljali živega domov in to jim je bilo v nemajhno tolažbo.

Potovanje iz Troáde v Milet

13 Mi pa smo se vkrcali na ladjo in odpluli naprej v Asos. Tam smo nameravali vzeti na krov Pavla, kot je bil naročil; do tja je hotel priti peš. 14 Ko se je z nami sešel v Asosu, smo ga vzeli na krov in prišli v Mitiléno. 15 Naslednji dan smo odjadrali in pristali nasproti Hiosu. Drugega dne smo se prepeljali na Samos in dan pozneje prišli v Milet. 16 Pavel je sklenil pluti mimo Efeza, da se ne bi zamujal v provinci Aziji. Mudilo se mu je, da bi bil, če le mogoče, za binkoštni praznik v Jeruzalemu.

2. Samuelova knjiga 11-12

David se pregreši

Posnetek poglavja
Seznam vseh posnetkov
Vabilo Svetopisemske družbe

1 Ko se je leto obrnilo, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je David odposlal Joába in z njim svoje hlapce ter vse Izraelce. Porazili so Amónce in oblegali Ramo. David pa je ostal v Jeruzalemu.

2 Proti večeru je David vstal s svojega ležišča in se sprehajal po strehi kraljeve hiše. Tedaj je s strehe videl ženo, ki se je kopala. Žena je bila zelo lepa na pogled. 3 David je dal poizvedeti o ženi. Rekli so: »Ali ni to Eliámova hči Batšéba, žena Hetejca Urijája?« 4 David je poslal sle in jo dal pripeljati. Prišla je k njemu in je legel z njo – prav tedaj se je očistila svoje nečistoče. Potem se je vrnila v svojo hišo.

5 Žena pa je spočela in poslala sle; sporočila je Davidu in rekla: »Spočela sem.« 6 Tedaj je David sporočil Joábu: »Pošlji mi Hetejca Urijája!« Joáb je poslal Urijája k Davidu. 7 Ko je Urijá prišel k njemu, ga je David vprašal, kako se godi Joábu, kako se godi ljudstvu in kako kaže boj. 8 Potem je David rekel Urijáju: »Pojdi v svojo hišo in si umij noge!« Ko je Urijá odšel iz kraljeve hiše, je prišlo za njim kraljevo jedilo. 9 Urijá pa je spal pri vhodu v kraljevo hišo z drugimi hlapci svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. 10 Povedali so Davidu: »Urijá ni šel v svojo hišo.« David je rekel Urijáju: »Mar nisi prišel s pota? Zakaj nisi šel v svojo hišo?« 11 Urijá je rekel Davidu: »Skrinja, Izrael in Juda bivajo v šotorih; tudi moj gospod Joáb in hlapci mojega gospoda taborijo na polju. In jaz naj bi šel v svojo hišo, da bi jedel in pil in spal s svojo ženo! Kakor živiš in kakor živi tvoja duša, ne bom storil tega!« 12 Tedaj je David rekel Urijáju: »Ostani še danes tu! Jutri te odpošljem.« Tako je ostal Urijá v Jeruzalemu ta in naslednji dan. 13 David ga je povabil, da je jedel in pil pred njim in ga je upijanil. Zvečer pa je odšel spat na svoje ležišče pri hlapcih svojega gospoda in ni šel v svojo hišo.

14 Zjutraj je David Joábu napisal pismo in ga poslal po Urijáju. 15 V pismu je napisal: »Postavite Urijája spredaj v najhujši boj! Potem se umaknite od njega, da bo zadet in bo umrl!« 16 Ko je tedaj Joáb oblegal mesto, je dal Urijája na kraj, o katerem je vedel, da so tam junaški možje. 17 Ko so možje prišli iz mesta in se bojevali z Joábom, jih je padlo nekaj iz ljudstva, izmed Davidovih hlapcev. Tudi Hetejec Urijá je umrl.

18 Joáb je dal Davidu sporočiti o vsem, kar se je zgodilo v boju. 19 Zapovedal je slu in rekel: »Ko poveš kralju do konca vse, kar se je zgodilo v boju, 20 in če se kralj razsrdi in ti reče: ›Zakaj ste se šli bojevat tako blizu mesta? Ali niste vedeli, da bodo streljali z obzidja? 21 Kdo je ubil Jerubéšetovega sina Abiméleha? Mar ni ženska vrgla nanj gornjega mlinskega kamna z obzidja, da je umrl v Tebécu? Zakaj ste se približali obzidju?‹ – tedaj reci: ›Tudi tvoj služabnik Urijá je umrl.‹«

22 Sel je šel in prišel k Davidu ter povedal vse, kar mu je bil Joáb naročil. 23 Sel je torej rekel Davidu: »Možje so bili močnejši od nas. Prišli so ven proti nam na polje, mi pa smo jih potisnili do mestnih vrat. 24 Toda strelci so streljali na tvoje hlapce z obzidja in tako so nekateri izmed kraljevih hlapcev umrli. Tudi tvoj hlapec Hetejec Urijá je mrtev.« 25 David je rekel slu: »Tako reci Joábu: ›Naj te ta stvar ne vznemirja, kajti meč žre zdaj tako zdaj drugače. Okrepi svoj napad na mesto in ga razdeni!‹ Tako ga opogumi!«

26 Ko je Urijájeva žena slišala, da je njen mož Urijá mrtev, je žalovala za svojim soprogom. 27 Ko je bilo žalovanje mimo, je David poslal ponjo in jo pripeljal v svojo hišo. Postala je njegova žena in mu je rodila sina. Toda to, kar je storil David, je bilo hudo v GOSPODOVIH očeh.

Natán obsodi Davidov greh

Posnetek poglavja
Seznam vseh posnetkov
Vabilo Svetopisemske družbe

1 In GOSPOD je poslal Natána k Davidu. Prišel je k njemu in mu rekel: »V nekem mestu sta bila dva moža, prvi je bil bogat, drugi ubog. 2 Bogatin je imel zelo veliko drobnice in goveda, 3 ubožec pa ni imel ničesar razen edine majhne ovčice, ki jo je kupil. Vzredil jo je in zrasla je pri njem skupaj z njegovimi otroki. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. V njegovem naročju je spala in mu bila kakor hči. 4 Pa pride popotnik k bogatinu. In mu je bilo žal vzeti od svoje drobnice in goveda, da bi pripravil pojedino popotniku, ki je prišel k njemu; vzel je marveč ovčico ubožcu in jo pripravil možu, ki je prišel k njemu.« 5 David se je silno razsrdil nad tistim možem in je rekel Natánu: »Kakor živi GOSPOD, mož, ki je to storil, mora umreti! 6 Četverno mora poplačati ovčico, ker je to storil in mu ni bilo žal!«

7 Natán pa je rekel Davidu: »Ti si ta mož! Tako govori GOSPOD, Izraelov Bog: ›Mazilil sem te za kralja nad Izraelom in te rešil iz Savlove roke. 8 Dal sem ti hišo tvojega gospoda in v tvoje naročje žene tvojega gospoda. Dal sem ti Izraelovo in Judovo hišo. Če bi bilo to premalo, bi ti dodal še to ali ono. 9 Zakaj si zaničeval GOSPODOVO besedo, da si storil, kar je hudo v njegovih očeh? Z mečem si pobil Hetejca Urijája in vzel njegovo ženo sebi za ženo, njega pa si ubil z mečem Amóncev. 10 Zato se zdaj meč nikoli ne bo umaknil od tvoje hiše, ker si me zaničeval in vzel ženo Hetejca Urijája, da bi bila tvoja žena.‹ 11 Tako govori GOSPOD: ›Glej, iz tvoje hiše bom spravil nesrečo nadte. Pred tvojimi očmi bom vzel tvoje žene in jih dal tvojemu bližnjemu, in legel bo s tvojimi ženami pred očmi tega sonca. 12 Ti si sicer to storil na skrivaj, jaz pa bom to storil pred vsem Izraelom in pred soncem.‹«

13 David je rekel Natánu: »Grešil sem proti GOSPODU.« Natán je rekel Davidu: »GOSPOD ti je tudi odpustil greh – ne boš umrl. 14 Toda ker si s tem dejanjem pohujšal GOSPODOVE sovražnike, ti bo umrl sin, ki se ti bo rodil.« 15 In Natán je odšel v svojo hišo.

GOSPOD pa je udaril otroka, ki ga je Urijájeva žena rodila Davidu, da je zbolel. 16 David je zaradi dečka prosil Boga; strogo se je postil, in kadar je vstopil, da bi prenočil, je spal na tleh. 17 Starešine njegove hiše so se postavili kraj njega, da bi ga vzdignili s tal, pa ni hotel, niti ni jedel z njimi. 18 Sedmi dan je otrok umrl. Davidovi služabniki pa so se mu bali povedati, da je otrok mrtev, kajti rekli so: »Glej, ko je bil otrok živ, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu. Kako naj mu šele povemo, da je otrok mrtev? Saj bo storil kaj hudega.« 19 David je videl, da njegovi služabniki šepetajo med seboj. Tako je David spoznal, da je otrok umrl. In David je rekel svojim služabnikom: »Je otrok umrl?« Rekli so: »Umrl je.«

20 Tedaj se je David vzdignil s tal, se okopal, namazilil in preoblekel ter šel molit v GOSPODOVO hišo. Ko je prišel v svojo hišo, si je dal prinesti jedi in je jedel. 21 Njegovi služabniki so mu rekli: »Kaj je to, kar delaš? Ko je bil otrok živ, si se zanj postil in jokal. Ko pa je otrok umrl, si vstal in ješ.« 22 Rekel je: »Dokler je bil otrok živ, sem se postil in jokal, kajti rekel sem si: ›Kdo ve, ali se me GOSPOD ne usmili in otrok ostane pri življenju?‹ 23 Toda zdaj je mrtev. Čemú bi se postil? Ali ga lahko spet pripeljem nazaj? Jaz pač pojdem k njemu, on pa se ne bo vrnil k meni.«

24 David je tolažil svojo ženo Batšébo. Šel je k njej in ležal z njo. Rodila je sina in dal mu je ime Salomon. GOSPOD ga je ljubil 25 in mu je to sporočil po preroku Natánu. In zaradi GOSPODA mu je dal ime Jedidjá.

David zavzame Rabo

(1 Krn 20,1–3)

26 Joáb se je bojeval proti Rabi Amónovih sinov in zavzel kraljevo mesto. 27 Nato je Joáb poslal k Davidu sle in sporočil: »Bojeval sem se proti Rabi in že zavzel vodno mesto. 28 Zdaj torej zberi preostalo ljudstvo, se utabôri pred mestom in ga zavzemi, da jaz ne zavzamem mesta in se ne poimenuje po mojem imenu.« 29 David je zbral vse ljudstvo, šel proti Rami, se bojeval proti njej in jo zavzel. 30 Vzel je njihovemu kralju krono z glave, talent zlata težko, na njej je bil dragocen kamen. In položili so jo Davidu na glavo. Tudi zelo veliko plena je odpeljal iz mesta. 31 Ljudi, ki so bili v njem, je odpeljal in jih postavil k žagam, železnim klinom in železnim sekiram ter jih spravil v opekarne. Tako je storil vsem amónskim mestom. Zatem se je David z vsem ljudstvom vrnil v Jeruzalem.

Daniel 6

Posnetek poglavja
Seznam vseh posnetkov
Vabilo Svetopisemske družbe

1 Kraljestvo je dobil Medijec Darej, star dvainšestdeset let.

Zanka Danielovih sovražnikov

2 Dareju se je zdelo prav, da nad kraljestvo postavi sto dvajset satrapov, ki naj bi bili po vsem kraljestvu. 3 Čeznje je postavil tri višje uradnike, eden izmed njih je bil Daniel. Satrapi naj bi jim dajali obračun, da kralj ne bi trpel škode. 4 Daniel pa je zaradi svojega odličnega duha močno prekašal uradnike in satrape, zato se ga je kralj namenil postaviti čez vse kraljestvo. 5 Višja uradnika in satrapi so zaradi tega iskali vzrok za tožbo proti Danielu glede uprave v kraljestvu. Vendar niso mogli najti nobenega vzroka ne slabega dejanja, kajti bil je zanesljiv in nikakršne malomarnosti ali slabega dejanja niso mogli zaslediti pri njem. 6 Tedaj so rekli ti možje: »Nobenega vzroka za tožbo zoper tega Daniela ne bomo našli, razen če najdemo kaj zoper njega v postavi njegovega Boga.«

7 Nato so višja uradnika in satrapi odhiteli h kralju ter mu rekli takole: »Živel kralj Darej na veke! 8 Vsi višji uradniki v kraljestvu, predstojniki, satrapi, svetovalci in upravniki svetujemo, naj kralj izda odlok in strogo določi: ›Vsakogar, kdor bo v tridesetih dneh kogar koli kaj prosil, boga ali človeka, razen tebe, o kralj, bodo vrgli v levjo jamo.‹ 9 Zdaj torej, o kralj, izdaj odlok in podpiši listino, ki ju po nespremenljivi medijsko-perzijski določbi ne morejo preklicati!« 10 Tako je kralj Darej podpisal listino in odlok.

Daniela vržejo v levjo jamo

11 Ko je Daniel izvedel, da je bil odlok podpisan, je šel v svojo hišo. V gornji izbi je imel odprta okna proti Jeruzalemu. Trikrat na dan je pokleknil na svoja kolena, molil in slavil svojega Boga, kakor je delal že prej. 12 Tedaj so ti možje prihiteli in našli Daniela, ko je molil in milo prosil pred svojim Bogom. 13 Pristopili so in rekli pred kraljem glede kraljevega odloka: »O kralj, ali nisi podpisal odloka, da bo vsak, kdor bo v tridesetih dneh kogar koli kaj prosil, boga ali človeka razen tebe, o kralj, vržen v levjo jamo?« Kralj je odgovoril in rekel: »Trdna je ta odredba po medijsko-perzijski določbi, ki ne bo preklicana.« 14 Tedaj so odgovorili in rekli pred kraljem: »Daniel, eden izmed sinov judovskih izgnancev, se ne meni zate, o kralj, niti za odlok, ki si ga podpisal, temveč trikrat na dan opravlja svojo molitev.«

15 Ko je kralj slišal za stvar, mu je bilo zelo hudo zaradi njega in je premišljal, kako bi rešil Daniela. Do sončnega zahoda se je trudil, da bi ga osvobodil. 16 Toda tisti možje so odhiteli h kralju in kralju rekli: »Vedi, o kralj, pri Medijcih in Perzijcih je določba, da se noben odlok ali odredba, ki jo je izdal kralj, ne more spremeniti!«

17 Tedaj je kralj rekel, naj pripeljejo Daniela in ga vržejo v levjo jamo. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: »Tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, on naj te reši!« 18 Nato so prinesli kamen in ga položili na odprtino jame. Kralj ga je zapečatil s svojim pečatnim prstanom in s pečatnimi prstani svojih velikašev, da se zadeva glede Daniela ne bi spremenila. 19 Potem je kralj odšel v svojo palačo in prebil noč v postu. Tudi ni dovolil, da bi mu pripeljali stranske žene; in spanec ga je zapustil.

20 Navsezgodaj, še ob svitu, je kralj vstal in v naglici šel k levji jami. 21 Ko se je približal jami, je z žalostnim glasom poklical Daniela. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: »Daniel, služabnik živega Boga, ali te je tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, mogel rešiti levov?« 22 Tedaj je Daniel nagovoril kralja: »Živel kralj na veke! 23 Moj Bog je poslal svojega angela in zaprl levom žrela. Niso me poškodovali, kajti pred seboj me je našel nedolžnega, in tudi zoper tebe, o kralj, nisem storil krivice.« 24 Tedaj se je kralj silno razveselil nad njim in rekel, naj potegnejo Daniela iz jame. Daniela so potegnili iz jame in niso našli na njem nobene poškodbe, kajti zaupal je v svojega Boga. 25 In kralj je rekel, naj pripeljejo tiste može, ki so obtožili Daniela, in jih z njihovimi otroki in njihovimi ženami vržejo v levjo jamo. Niso še prileteli do dna jame, že so jih levi zgrabili in jim zdrobili vse kosti.

Priznanje Boga

26 Tedaj je kralj Darej napisal vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji: »Mir naj se vam pomnoži! 27 To je moj ukaz: V vsem gospostvu mojega kraljestva naj vsi trepetajo in se bojé Danielovega Boga:

Kajti on je živi Bog,

ki ostane na veke.

Njegovo kraljestvo ne bo uničeno,

njegovo gospostvo je do konca.

28 On osvobaja in rešuje,

dela znamenja in čudeže na nebu in na zemlji.

Kajti rešil je Daniela

iz levjih šap.«

29 Ta Daniel pa je imel uspeh ob Darejevem kraljevanju in ob kraljevanju Perzijca Kira.

Letno branje celega Svetega pisma

Apostolska dela 20,1-16

2. Samuelova knjiga 11-12

Daniel 6