|
Ana se zahvaljuje Bogu
2
1 Tedaj je Ana molila s temi besedami:
»Moje srce se raduje v GOSPODU,
moj rog se dviga v GOSPODU.
Zdaj lahko odpiram usta proti svojim sovražnikom,
zakaj veselim se tvoje pomoči.
2 Nihče ni svet kakor GOSPOD,
zakaj nikogar ni razen tebe,
ni je Skale, kakor je naš Bog.
3 Ne govorite tako ošabno,
iz vaših ust naj izgine predrznost!
Zakaj GOSPOD je vsevedni Bog,
pri njem se tehtajo dejanja.
4 Lok močnih se zlomi,
slabotni pa se opasujejo z močjo.
5 Siti se udinjajo za kruh,
lačni pa delo odlagajo.
Nerodovitna rodi sedemkrat,
mati z mnogimi otroki obnemore.
6 GOSPOD jemlje in daje življenje,
vodi v podzemlje in vzdiguje iz njega.
7 GOSPOD deli uboštvo in bogastvo,
ponižuje, pa tudi povišuje.
8 Iz prahu vzdigne neznatnega,
iz blata potegne ubogega,
da ju posadi med kneze
in jima odkaže častni sedež.
Zares, GOSPODOVI so stebri zemlje,
nanje je postavil zemeljski krog.
9 Korake svojih zvestih varuje,
hudobni pa izginejo v temi,
zakaj človek ne bo uspel s silo.
10 Kateri se upirajo GOSPODU, bodo strti,
nanje bo grmel z neba.
GOSPOD bo sodil vso zemljo;
moč bo podelil svojemu kralju
in vzdignil rog svojemu maziljencu.«
|
