|
PSALM 39 (38)
Človekova bednost
39
1 Zborovodju za Jedutúna. Davidov psalm.
2 Dejal sem: »Varoval bom svoje poti,
da ne bi grešil s svojim jezikom;
svoja usta bom obvaroval z uzdo,
dokler bo krivičnik pred mano.«
3 Onemel sem v popolno tišino,
molčati moram o dobrem,
moja bolečina je neznosna.
4 Srce je žarelo v moji notranjosti,
ob mojem stokanju je zagorel ogenj,
govoril sem s svojim jezikom:
5 GOSPOD, daj mi spoznati moj konec,
kolikšna je mera mojih dni,
spoznati hočem, kako sem minljiv.
6 Glej, moje dni si dal le pedenj dolge,
moj čas je kakor nič pred tabo;
vse je le dih, vsak pokončen človek.
7 Le kot podoba hodi mož okrog,
za prazen nič hrumijo,
kopiči, a ne ve, kdo bo pobiral.
8 In zdaj, kaj naj upam, o Gospod?
Moje pričakovanje velja tebi.
9 Vseh mojih pregreh me reši,
ne izročaj me v sramotenje bedaku.
10 Onemel sem, ne odprem svojih ust,
zakaj ti si to storil.
11 Odvrni od mene svojo nadlogo,
zaradi teže tvoje roke minevam.
12 S kaznijo za krivdo moža strahuješ,
razjedaš kakor molj njegovo dragocenost:
le dih je vsak človek.
Sela.
13 GOSPOD, usliši mojo molitev,
poslušaj moje vpitje,
ne bodi gluh za moje solze,
saj sem le gost pri tebi,
priseljenec kakor vsi moji očetje.
14 Glej proč od mene, da bom veder,
preden grem in me ni več.
|
