Koledarsko branje celega Svetega pisma

174. dan branja:

Evangelij po Marku 6,30-56 Jezus nasiti pet tisoč mož (Mt 14,13–21; Lk 9,10–17; Jn 6,1–14) 30 Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. 31 Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. 32 In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. 33 Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. 34 Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. 35 In ko je bila ura že pozna, so stopili k njemu njegovi učenci in mu govorili: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna. 36 Odpústi jih, da gredo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj hrane.« 37 Odgovoril jim je in rekel: »Dajte jim vi jesti!« Dejali so mu: »Ali naj gremo nakupit kruha za dvesto denarijev in jim damo jesti?« 38 On pa jim je rekel: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Ko so poizvedeli, so mu rekli: »Pet in dve ribi.« 39 Tedaj jim je ukazal, naj po skupinah vse posadijo po zeleni travi. 40 Ko so posedli v gručah po sto in po petdeset, 41 je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe ter dajal svojim učencem, da bi postregli ljudem. Tudi ribi je razdelil med vse. 42 In vsi so jedli in se nasitili. 43 Nato so pobrali dvanajst polnih košar koščkov in tudi ostanke rib. 44 Tistih, ki so jedli kruh, pa je bilo pet tisoč mož. Jezus hodi po vodi (Mt 14,22–33; Jn 6,15–21) 45 In takoj je primoral svoje učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran proti Betsajdi, medtem pa je sam odpuščal množico. 46 Ko se je od njih poslovil, je šel na goro molit. 47 Proti večeru je bil čoln sredi jezera, on sam pa na kopnem. 48 Videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodil po jezeru. Hotel je iti mimo njih, 49 toda videli so, da hodi po jezeru. Mislili so, da je prikazen in so zavpili. 50 Vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. On pa je takoj začel govoriti z njimi. Dejal jim je: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« 51 Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal; bili so vsi iz sebe. 52 Niso še doumeli dogodka s hlebi, temveč je bilo njihovo srce zakrknjeno. Jezus ozdravlja v Genezareški deželi (Mt 14,34–36) 53 Ko so se prepeljali, so pri Genezaretu dosegli kopno in pristali. 54 Brž ko so stopili iz čolna, so ga ljudje že prepoznali. 55 Obtekli so vso tisto pokrajino in začeli na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da je. 56 Kamor koli je prihajal, v vasi ali mesta ali na podeželje, povsod so polagali na trge bolnike in ga prosili, da bi se dotaknili vsaj roba njegove obleke; in kateri so se ga dotaknili, so bili rešeni.

2. Samuelova knjiga 16 David in Cibá 16 1 Ko je David odšel nekoliko dalje od vrha, glej, mu pride nasproti Mefibóšetov služabnik Cibá z dvema osedlanima osloma, ki sta nosila dvesto hlebov, sto posušenih grozdov, sto poletnih sadežev in meh vina. 2 Kralj je rekel Cibáju: »Kaj hočeš s tem?« Cibá je rekel: »Osla sta za ježo kraljevi družini, kruh in sadje mladeničem za jed, vino pa za pijačo tistim, ki bodo omagali v puščavi.« 3 Kralj je dalje rekel: »Kje pa je sin tvojega gospoda?« Cibá je rekel kralju: »Glej, ostal je v Jeruzalemu, kajti rekel je: ›Danes mi bo Izraelova hiša vrnila kraljestvo mojega očeta.‹« 4 Kralj je rekel Cibáju: »Glej, tvoje naj bo vse, kar ima Mefibóšet.« Cibá je rekel: »Padam na kolena; naj najdem milost v tvojih očeh, moj gospod kralj.« David in Šimí 5 Ko je kralj David prišel do Bahuríma, glej, je prišel od tam mož iz rodbine Savlove hiše, Gerájev sin, po imenu Šimí; medtem ko je hodil, je ves čas preklinjal. 6 Lučal je kamenje na Davida in na vse služabnike kralja Davida, kljub temu da so bili na njegovi desni in levi vse ljudstvo in vsi veljaki. 7 Tako je Šimí preklinjajoč govoril: »Izgini! Izgini, krvoločnež in ničvrednež! 8 GOSPOD je obrnil proti tebi vso kri Savlove hiše, namesto katerega si postal kralj. GOSPOD je dal kraljestvo v roko tvojemu sinu Absalomu, tebe, glej, pa je zadela nesreča, ker si krvoločnež.« 9 Cerújin sin Abišáj je rekel kralju: »Zakaj ta mrtvi pes preklinja mojega gospoda kralja? Naj grem tja in mu odsekam glavo.« 10 Kralj pa je rekel: »Kaj imam z vama, Cerújina sinova? Naj tako preklinja, kajti če mu je GOSPOD rekel: ›Prekolni Davida!‹ kdo mu bo rekel: ›Zakaj to delaš?‹« 11 Potem je David rekel Abišáju in vsem svojim služabnikom: »Glej, moj sin, ki je prišel iz mojega telesa, mi streže po življenju, toliko bolj zdaj ta Benjaminovec! Pustite ga, naj preklinja, kajti GOSPOD mu je rekel. 12 Morda se ozre GOSPOD na mojo nesrečo in mi GOSPOD povrne z dobrim namesto njegove kletve ta dan.« 13 In David je šel naprej po poti s svojimi ljudmi, Šimí pa je šel po pobočju gore poleg njega. Grede je preklinjal, lučal vanj kamenje in vzdigoval prah. 14 Kralj in vsi ljudje, ki so bili z njim, so dospeli upehani. Tam se je odpočil. Ahitófel in Hušáj svetujeta 15 Absalom in vse ljudstvo, Izraelovi možje, so prišli v Jeruzalem. Z njim je bil tudi Ahitófel. 16 Ko je Davidov prijatelj Arkéjec Hušáj prišel k Absalomu, je rekel Absalomu: »Živel kralj! Živel kralj!« 17 Absalom pa je rekel Hušáju: »Je to tvoja ljubezen do tvojega prijatelja? Zakaj nisi šel s svojim prijateljem?« 18 Hušáj pa je rekel Absalomu: »Ne. Kajti tistemu, ki ga je izvolil GOSPOD in to ljudstvo in vsi Izraelovi možje, njemu bom pripadal in z njim bom ostal. 19 In drugič, komu naj služim? Ali ne njegovemu sinu? Kakor sem služil pred tvojim očetom, tako bom pred teboj.« 20 Absalom je rekel Ahitófelu: »Posvetujte se, kaj naj storimo.« 21 Ahitófel je rekel Absalomu: »Pojdi k stranskim ženam svojega očeta, ki jih je pustil, da bi varovale hišo. Ko bo ves Izrael slišal, da si se pristudil svojemu očetu, se bodo okrepile roke vsem, ki so s teboj.« 22 Absalomu so na strehi razpeli šotor in šel je k stranskim ženam svojega očeta pred očmi vsega Izraela. 23 Svèt, ki ga je Ahitófel dajal tiste dni, je bil, kakor če bi vprašali Božjo besedo. Toliko je veljal vsak Ahitófelov svèt tako pri Davidu kakor pri Absalomu.

Daniel 10,1-11,1 Tretje videnje: V platno oblečen mož 10 1 V tretjem letu perzijskega kralja Kira je bila beseda razodeta Danielu, ki se je imenoval Beltšacár. Beseda je bila resnična in vojska je bila velika. Umel je besedo in je dobil razumnost v prikazni. 2 V tistih dneh sem jaz, Daniel, žaloval tri tedne. 3 Okusnih jedil nisem užival, meso in vino nista prišla v moja usta. Tudi se nisem mazilil, dokler niso potekli trije tedni. 4 Štiriindvajseti dan prvega meseca sem bil ob veliki reki, to je ob Tigrisu. 5 Povzdignil sem svoje oči in videl: Glej, v platno oblečen mož in okoli ledij je imel pas iz čistega zlata. 6 Njegovo telo je bilo kakor hrizolit in njegov obraz je bil podoben blisku. Njegove oči so bile kakor goreče plamenice, njegove roke in noge kakor lesket zglajenega brona. Glas njegovih besed je bil kakor hrum množice. 7 Samo jaz, Daniel, sem videl prikazen. Možje, ki so bili z menoj, prikazni niso videli; toda prevzel jih je silen strah, da so zbežali in se poskrili. 8 Tako sem ostal sam in gledal to veliko prikazen. V meni ni ostalo moči; moja polt se je popolnoma spremenila, in moči nisem obdržal. 9 Tedaj sem zaslišal glas njegovih besed, in ko sem poslušal glas njegovih besed, sem omamljen padel na obraz, s svojim obrazom na tla. 10 A glej, roka se me je dotaknila in mi pomagala na kolena in na dlani mojih rok. 11 Rekel mi je: »Daniel, mož ljubljeni, bodi pozoren na besede, ki ti jih govorim, in stopi tja, kjer si stal, kajti zdaj sem poslan k tebi.« Ko je z menoj to govoril, sem tresoč se vstal. 12 Potem mi je rekel: »Ne boj se, Daniel, kajti od prvega dne, ko si pripravil svoje srce, da bi razumel in se ponižal pred svojim Bogom, so bile tvoje besede uslišane; in zaradi tvojih besed sem prišel. 13 Knez perzijskega kraljestva se mi je ustavljal enaindvajset dni; in glej, Mihael, eden prvih knezov, mi je prišel na pomoč. Pustil sem ga tam pri perzijskih kraljih, 14 jaz pa sem prišel, da ti razodenem, kaj se bo tvojemu ljudstvu zgodilo poslednje dni, kajti še ena prikazen je za naslednje dni.« 15 Ko je še z menoj govoril te besede, sem se vrgel z obrazom na tla in onemel. 16 Toda glej, nekdo, ki je bil podoben človeškim sinovom, se je dotaknil mojih ustnic in odprl sem usta ter govoril. Rekel sem temu, ki je stal pred menoj: »Moj gospod, ob tej prikazni so me obšle bolečine in nisem obdržal moči. 17 Le kako more hlapec mojega gospoda govoriti s takim gospodom? Od tedaj ni moči v meni in tudi dih ni ostal v meni.« 18 Tedaj se me je spet dotaknil ta, ki je bil videti kakor človek, ter me okrepil. 19 Rekel je: »Ne boj se, mož ljubljeni! Mir s teboj! Bodi močan, da, bodi močan!« Ko mi je tako govoril, sem se počutil okrepljenega in sem rekel: »Naj govori moj gospod, kajti okrepil si me!« 20 Potem je rekel: »Ali veš, zakaj sem prišel k tebi? Zdaj se bom vrnil, da bi se bojeval s knezom Perzije. Jaz odhajam, toda glej, prihaja knez Javána. 21 Toda naznanjam ti, kaj je določeno v pismu resnice. Nikogar namreč ni, ki bi se z menoj bojeval proti njim razen vašega kneza Mihaela. 11 1 Jaz pa sem v prvem letu Medijca Dareja stal ob njem, v pomoč in obrambo.« Slovenski standardni prevod, © 1996, 1997 Svetopisemska družba Slovenije

Projekt Sveto pismo

Življenje z Jezusom

Zadnja sprememba: 7.4.2021 12:02

Stran zgenerirana v 0.0412s