|
PSALM 78 (77)
Božja naklonjenost in Izraelova nehvaležnost
78
1 Asáfov pouk.
Poslušaj, moje ljudstvo, mojo postavo,
nagnite svoja ušesa k izrekom mojih ust.
2 Odprl bom svoja usta v priliki,
dal bom žuboreti uganke iz davnine,
3 kar smo slišali, reči, ki jih poznamo,
in so nam jih naši očetje pripovedovali.
4 Ne bomo prikrivali pred njihovimi sinovi,
temveč bomo pripovedovali poznejšemu rodu
o slavnih GOSPODOVIH delih in njegovi moči,
o njegovih čudežih, ki jih je storil.
5 Postavil je pričevanje v Jakobu,
postavo je položil v Izraelu,
ki ju je zapovedal našim očetom,
naj v njiju poučijo svoje sinove;
6 da bodo spoznali, poznejši rod,
sinovi, ki bodo še rojeni, vstali
in pripovedovali svojim sinovom;
7 da bodo v Boga stavili svoje zaupanje
in ne bodo pozabili del GOSPODOVIH,
temveč bodo njegove zapovedi izpolnjevali;
8 da ne bodo kakor njihovi očetje,
trdovraten in uporen rod,
rod, ki ni utrdil svojega srca
in njegov duh ni Bogu zvest.
9 Efrájimovi sinovi, dobro oboroženi lokostrelci,
so se obrnili na dan bitke.
10 Niso se držali Božje zaveze
in niso hoteli živeti po njegovi postavi.
11 Pozabili so njegova dela,
njegove čudeže, ki jim jih je pokazal.
12 Pred njihovimi očeti je delal čudeže,
v egiptovski deželi, na poljani Coana.
13 Razklal je morje in jih prepeljal skozenj,
ustavil je vodo kakor jez.
14 Podnevi jih je vodil z oblakom,
vso noč z ognjeno svetlobo.
15 Skale je razklal v puščavi
in jim dal piti kakor iz neizmernih oceanov.
16 Iz skale je dal privreti potoke,
vode je pustil teči dol kakor reke.
17 Še vedno pa so grešili zoper njega,
da so se v pustinji upirali Najvišjemu.
18 Preizkušali so Boga v svojem srcu,
ko so zahtevali jed za svojo dušo.
19 Govorili so zoper Boga, rekli so:
»Bo mogel Bog v puščavi pogrniti mizo?
20 Res, udaril je po skali,
da so pritekle vode in so drle reke.
Bo lahko dal tudi kruha,
bo pripravil meso za svoje ljudstvo?«
21 Zato se je GOSPOD razsrdil, ko je to slišal,
ogenj je vzplamenel zoper Jakoba,
da, jeza je vzkipela zoper Izraela.
22 Zakaj v Boga niso verovali
in niso zaupali v njegovo rešitev.
23 Zapovedal je oblakom od zgoraj,
odprl je nebeška vrata.
24 Pustil jim je deževati mano za hrano,
dal jim je nebeškega žita.
25 Človek je jedel kruh močnih,
poslal jim je hrane do sitega.
26 Z neba je spustil vzhodnik,
s svojo močjo je pripeljal jug.
27 Dal je, da je padalo meso kakor prah,
krilate ptice kakor pesek na morju.
28 Dal je, da je padalo v sredo tabora,
vse okrog njihovih bivališč.
29 Jedli so in se zelo nasitili,
dal jim je, kar so si poželeli.
30 Niso še potešili svojega poželenja,
jed so imeli še v ustih,
31 že se je zoper nje vzdignila GOSPODOVA jeza
in pobila najmočnejše med njimi,
na kolena je spravila Izraelove mladeniče.
32 Kljub temu so še vedno grešili,
niso verjeli njegovim čudovitim delom.
33 Zato je storil, da so jim dnevi minevali v prazno,
njihova leta v grozi.
34 Ko jih je pobijal, so ga iskali,
spreobrnili so se in Boga iskali.
35 Spomnili so se, da je Bog njihova skala,
Bog Najvišji njihov rešitelj.
36 Toda prilizovali so se mu s svojimi usti,
varali so ga s svojim jezikom.
37 Njihovo srce ni bilo trdno z njim,
niso verovali v njegovo zavezo.
38 Toda on je usmiljen,
izbrisal jim je krivdo in jih ni uničil,
pogosto je storil, da se je obrnila njegova jeza,
ni prebudil vse svoje srditosti.
39 Spomnil se je: zares, meso so,
dih, ki odhaja in se ne vrača.
40 Kolikokrat so se mu upirali v puščavi,
ga žalostili v divjini.
41 Znova in znova so Boga preizkušali,
izzivali Svetega Izraelovega.
42 Niso se več spomnili njegove roke,
dneva, ko jih je odkupil od nasprotnika,
43 ko je v Egiptu položil svoja znamenja,
svoje čudeže na poljani Coana:
44 V kri je spremenil njihove reke
in njihove potoke, da niso mogli piti;
45 muhe je poslal nadnje, da bi jih pikale,
žabe, da bi jih uničile;
46 njihov pridelek je dal gosenicam,
sad njihovega dela kobilicam;
47 njihove trte je pobil s točo,
njihove murve s slano;
48 njih živino je izročil toči,
njihove črede bliskom;
49 poslal je nadnje svojo srdito jezo,
bes, togoto in stisko,
krdelo angelov nesreče;
50 pripravil je pot svoji jezi,
njihove duše ni zadržal pred smrtjo,
njihovo življenje je izročil kugi;
51 udaril je vse prvorojence v Egiptu,
prvi sad moči v Hamovih šotorih.
52 Potem je odpeljal svoje ljudstvo kakor ovce,
vodil jih je kakor čredo v puščavi;
53 peljal jih je na varno, da se niso bali,
njihove sovražnike pa je pokrilo morje.
54 Popeljal jih je v območje svoje svetosti,
na tisto goro, ki jo je pridobila njegova desnica;
55 pred njimi je izgnal narode,
z merilno vrvjo jim dodelil dediščino,
v njihovih šotorih je nastanil Izraelove rodove.
56 Preizkušali so ga, upirali so se Bogu Najvišjemu,
njegovih pričevanj niso varovali;
57 oddaljili so se, odpadli so kakor njihovi očetje,
obrnili so se kakor nezanesljiv lok.
58 Jezili so ga s svojimi višinami,
z maliki so ga dražili k ljubosumnosti.
59 Bog je slišal in vzkipel,
odločno je zavrgel Izraela.
60 Zapustil je prebivališče v Šilu,
šotor, kjer je prebival med ljudmi.
61 Svojo moč je dal v ujetništvo,
svoje veličastvo v roke nasprotnika.
62 Svoje ljudstvo je izročil meču,
vzkipel je nad svojo dediščino:
63 njihove mladeniče je žrl ogenj,
njihove mladenke niso bile slavljene;
64 njihovi duhovniki so padali pod mečem
in njihove vdove jih niso mogle objokovati.
65 Gospod se je prebudil kakor tisti, ki spi,
kakor junak, ki se je razvedril z vinom.
66 Svoje nasprotnike je udaril od zadaj,
zadal jim je večno sramotenje.
67 Zavrgel je Jožefov šotor,
Efrájimovega rodu ni izvolil.
68 Izvolil pa je Judov rod,
goro Sion, ki jo ljubi.
69 Kakor višine je sezidal svoje svetišče,
kakor zemljo, ki jo je utemeljil na veke.
70 Izbral je svojega služabnika Davida,
vzel ga je iz ovčjih staj.
71 Pripeljal ga je od doječih,
da bi pasel njegovo ljudstvo Jakoba,
njegovo dediščino Izraela.
72 Pasel jih je s popolnostjo svojega srca,
z razumnostjo svojih rok jih je vodil.
|
