|
PSALM 104 (103)
Hvalospev Stvarniku
104
1 Slávi, moja duša, GOSPODA.
GOSPOD, moj Bog, zelo si velik,
veličastvo in sijaj si oblekel.
2 Ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem,
razpenjaš nebo kakor šotor.
3 Na vodah postavlja gornje sobe,
iz oblakov dela svoj voz,
hodi na perutih vetra.
4 Vetrove dela za svoje poslance,
za svoje služabnike plamteč ogenj.
5 Zemljo je postavil na njene temelje,
da se na veke vekov ne bo majala.
6 Z oceanom si jo pokril kakor z obleko,
prek gora so stale vode.
7 Pred tvojimi grožnjami so zbežale,
pred glasom tvojega grmenja odhitele.
8 Vzdignile so se gore, pogreznile doline
na kraj, ki si jim ga določil.
9 Postavil si mejo, ki je ne smejo prekoračiti,
da nikoli več ne pokrijejo zemlje.
10 Studence pošilja v potoke,
ki se pomikajo med gorami.
11 Napajajo vse poljske živali,
divji osli si gasijo žejo.
12 Ob njih prebivajo ptice pod nebom,
izmed vej se oglašajo.
13 Iz svojih gornjih sob napaja gore,
s sadom tvojih del se nasičuje zemlja.
14 Za živino pusti poganjati travo,
za človekovo delo zelišče,
da pridobiva kruh iz zemlje.
15 Vino razveseljuje srce človeku,
da pusti sijati obraze bolj kakor olje,
kruh podpira srce človeku.
16 Nasičujejo se GOSPODOVA drevesa,
libanonske cedre, ki jih je nasadil.
17 Tam si ptice spletajo gnezda,
štorklja ima svoj dom na cipresah.
18 Visoke gore so za kozoroge,
skale so zatočišče za jazbece.
19 Naredil je luno za letne čase,
sonce pozna svoj zahod.
20 Polagaš temo in nastopi noč,
v njej se plazijo vse gozdne živali.
21 Mladi levi rjovejo za plenom,
da od Boga zahtevajo svojo hrano.
22 Ko vzide sonce, se zberejo
in v svojih skrivališčih poležejo.
23 Človek odhaja k svojemu opravilu,
na svoje delo do večera.
|
