|
PSALM 38 (37)
Prošnja bolnika
38
1 Davidov psalm. V spomin.
2 GOSPOD, v svojem gnevu me ne kaznuj,
v svoji srditosti me ne karaj!
3 Zakaj tvoje puščice so me zadele,
tvoja roka se je spustila name.
4 Nič zdravega ni na mojem mesu zaradi tvoje togote,
ni miru na mojih kosteh zaradi mojega greha.
5 Zakaj moje krivde so mi zrasle čez glavo
kakor težko breme, pretežke so postale zame.
6 Moje rane zaudarjajo in se gnojijo
zaradi moje nespameti.
7 Upognil in sključil sem se do konca,
ves dan hodim žalosten,
8 kajti moja ledja so polna prisada,
nič zdravega ni na mojem mesu.
9 Izčrpan sem in pobit do konca,
vpijem od nemira mojega srca.
10 Gospod, pred teboj je vse moje hrepenenje,
moje vzdihovanje ti ni prikrito.
11 Srce mi razbija, moč me je zapustila,
luč mojih oči, tudi te niso z mano.
12 Moji prijatelji in tovariši stojijo proč od moje nadloge,
moji bližnji stojijo daleč stran.
13 Tisti, ki mi strežejo po življenju, nastavljajo zanko,
tisti, ki iščejo mojo nesrečo, govorijo pogubno,
prevare snujejo vsak dan.
14 Jaz pa sem kakor gluh, ne slišim,
kakor mutec, ki ne odpira svojih ust.
15 Postal sem kakor mož, ki ne sliši
in nima ugovorov v svojih ustih.
16 Zares, vate, GOSPOD, sem upal,
ti boš uslišal, Gospod, moj Bog.
17 Zakaj pravim: »Sicer se bodo veselili zaradi mene,
ko mi noga omahne, se bodo šopirili nad mano.«
18 Zakaj jaz sem nagnjen k padcu,
moja bolečina je vedno z mano.
19 Zares, svojo krivdo priznavam,
zaskrbljen sem zaradi svojega greha.
20 Sovražniki mojega življenja so mogočni,
mnogo jih je, ki me v laži sovražijo.
21 Tisti, ki mi vračajo slabo za dobro,
me obtožujejo za dobro, za katero si prizadevam.
22 Ne zapusti me, o GOSPOD,
moj Bog, ne bodi daleč od mene!
23 Hiti mi pomagat,
moj Gospod, moja rešitev!
PSALM 39 (38)
Človekova bednost
39
1 Zborovodju za Jedutúna. Davidov psalm.
2 Dejal sem: »Varoval bom svoje poti,
da ne bi grešil s svojim jezikom;
svoja usta bom obvaroval z uzdo,
dokler bo krivičnik pred mano.«
3 Onemel sem v popolno tišino,
molčati moram o dobrem,
moja bolečina je neznosna.
4 Srce je žarelo v moji notranjosti,
ob mojem stokanju je zagorel ogenj,
govoril sem s svojim jezikom:
5 GOSPOD, daj mi spoznati moj konec,
kolikšna je mera mojih dni,
spoznati hočem, kako sem minljiv.
6 Glej, moje dni si dal le pedenj dolge,
moj čas je kakor nič pred tabo;
vse je le dih, vsak pokončen človek.
7 Le kot podoba hodi mož okrog,
za prazen nič hrumijo,
kopiči, a ne ve, kdo bo pobiral.
8 In zdaj, kaj naj upam, o Gospod?
Moje pričakovanje velja tebi.
9 Vseh mojih pregreh me reši,
ne izročaj me v sramotenje bedaku.
10 Onemel sem, ne odprem svojih ust,
zakaj ti si to storil.
11 Odvrni od mene svojo nadlogo,
zaradi teže tvoje roke minevam.
12 S kaznijo za krivdo moža strahuješ,
razjedaš kakor molj njegovo dragocenost:
le dih je vsak človek.
Sela.
13 GOSPOD, usliši mojo molitev,
poslušaj moje vpitje,
ne bodi gluh za moje solze,
saj sem le gost pri tebi,
priseljenec kakor vsi moji očetje.
14 Glej proč od mene, da bom veder,
preden grem in me ni več.
|
